Čas je za spremembe

Že nekaj časa razmišljam o tem, kako dolgo časa človek potrebuje za kakršno koli spremembo. In kako zelo hitro dopustimo, da nas strah premaga, preden dejansko naredimo prve korake v neznano. Ko pa ga končno premagamo, ugotovimo, da sploh ni tako hudo, kot smo si predstavljali, da bo.

V svojem življenju sem vse prevečkrat pustila, da me strah popolnoma pohodi. Zdaj, ko imam priložnost stati na svojih nogah, ko nisem več odvisna od svojih staršev in bi se morala zanesti nase, pa opažam, da šele sedaj shodila in naredila prve korake v svoje življenje.

Ne razumem, zakaj nas odrasli samo v našem otroštvu hranijo s pozitivnimi stvarmi, nam nudijo igrače, da spodbujajo našo ustvarjalnost in navdihujejo z upanjem, da smo lahko vse, za kar se odločimo. Zakaj potem to postane kar naenkrat težko, ko začneš odraščati? Zakaj se začnejo postavljati vprašanja: »Ali si prepričana, da je to res tisto, kar si želiš?«, » Ali si prepričana, da so tvoji cilji in želje realne?«

Večina nas je takih, ki lahko rečemo, da nismo imeli normalnega otroštva. Saj veste, tistega čarobnega otroštva, za katerega bi lahko rekli, da je bil najlepši del naših življenj in bi se s hvaležnostjo ozrli nazaj vanj in bi nam pričaral nasmeh na obraz. Sama sem bila deležna drugačnega otroštva. Odraščala sem v družini, kjer je bila že globoko zakoreninjena odvisnost od alkohola. Namesto, da bi ob prihodu domov doživljala varnost in sprejetost, sem v strahu pričakovala prihod svojega očeta iz službe oziroma bolje rečeno iz gostilne. In ti prihodi domov nikoli niso bili prijetni, ker nas je vedno pričakala oseba, ki je neprestano kritizirala naše lastnosti, ubijala naše sanje in neprestano podcenjevala naše sposobnosti. Ko je človek tega deležen na vsakodnevni bazi, je težko, da temu nebi verjel, kajne?

Da to nebi bilo dovolj, sem imela še probleme z debelostjo. In nikjer nisem bila varna pred zbadljivkam in žaljivkami na račun svojega videza. Ne v šoli, ne doma. Moja osnovno šolska leta so bila zame največji pekel, ki sem ga doživljala v svojem življenju. Težko je shajati v družini, kjer so popolnoma skrhani odnosi in ni čutiti nobene varnosti in ljubezni. Še težje pa se je ob vsem tem spopadati še s težavami, ki jih doživlja vsak odraščajoč najstnik. Vse imajo en skupni imenovalec – sprejetost v družbi. Pri meni ni minil niti en dan, ko nebi bila deležna kakšnih ukan in žaljivk s strani svojih sošolcev. Še huje pa je bilo, ko so takšno obnašanje podpirali celo moji učitelji. 

Seštej ena plus ena in dobiš samozavest in ljubezen do sebe na totalni nuli. 

Kako se človek potem premakne s take mrtve točke? Ne bom lagala, še sama ne vem, kako mi je uspelo. Tisti dan, ko sem doživela zadnji osnovno šolski dan, je bil zame najsrečnejši dan v mojem življenju. Rekla sem si, da bom obrnila nov list (za hrbtom pa močno držala fige, da bo srednja šola veliko lepša kot je bila osnovna šola). In na mojo veliko srečo, je bila. Navkljub vsemu, nobena nesreča ne traja večno, kajne? Čeprav sem se velikokrat jezila na tistega tam zgoraj, kako je lahko tako krut do mene in mojih domačih, da dopušča takšne hude stvari.

Hočem reči, vsi imamo negativne izkušnje, ki so nas zaznamovale. In ja, želeli bi si, da se nikoli nebi zgodile, ali še huje, da bi se še kdaj ponovile. Ampak ravno te so mene zaznamovale na takšen način, da sem v sebi skozi srednje šolska leta našla svojo pozitivno jezo in si rekla: »Dovolj je bilo!« Zbrala sem pogum in si rekla, da bom vsem dokazala, da zmorem. Učiteljem, ki so vsa ta leta podcenjevali moje sposobnosti, staršem, da zmorem več, kot oni mislijo ter vsem tistim, ki so me kdajkoli prizadeli, da ne morejo več hoditi po meni.

Po vseh tistih povprečnih ocenah, ki sem jih dobivala v osnovni in srednji šoli, sem zadnja dva letnika gimnazije končala s prav dobrim uspehom. Celo splošno maturo sem zaključila z lepo štirico. In to učenka, za katero so v drugem razredu osnovne šole govorili, da bo morala hoditi v posebno šolo. Z dvignjeno glavo sem šla naprej in študij zaključila z odliko. 

Rane, ki jih je pustila moja preteklost in moja družina se še sedaj celijo. Zato pravim, da se mi šele sedaj zdi, da sem shodila. Da sem naredila prve korake v svoje življenje. Vse se moram na novo naučiti, spremeniti moram svoja prepričanja, ki so v meni tako globoko zakoreninjena. Zato, da bom lahko živela drugače, kot so moji starši. Zato, da bom jaz bolj prijazen obraz nekomu, ki je šel čez podobne težave kot jaz. Ko pogledam današnjo mladino, v sebi začutim tako hudo jezo do vseh, ki jih vzgajajo. Kaj delajo z njimi v šoli in doma, da imajo v sebi toliko jeze? Kaj se jim je zgodilo, da dobijo občutek vrednosti šele takrat, ko nekoga ponižujejo? Kdo jim je vgnetel v njihove možgane, da so nesposobni in nevredni ničesar?

Jaz nočem biti ena izmed teh ljudi. Hočem biti drugačna. Hočem biti srečna. Nočem se več prebuditi z žalostjo v sebi. Lahko odprem oči in se nasmehnem dnevu, ki je pred menoj. Zakaj tega nebi storila? Samo zato, ker bi drugi rekli, da je to neumno? Že zdavnaj so mimo časi, ko bi morali slediti črednemu nagonu. Če še ne veste, je to edina stvar, ki resnično ubija naš resnični jaz in našo osebno srečo. Ne, jaz imam tega dovolj. 

In ker hočem biti drugačna, bom dovolila, da me svet vidi, takšno, kakršna sem: Malo nerodno zmešnjavo na dveh nogah, ki ima v sebi polno veselja in otroškosti. To sem pač jaz.

Zato bom še naprej gledala risanke, zbirala igračke iz Kinder jajčka, jokala ob romantičnih filmih, plesala medtem, ko sesam stanovanje, pela pod tušem (v mejah normalne jakosti, razen če ni nikogar doma),  ustvarjala in ohranjala svojo otroškost. Igrala se bom s svojim življenjem na varen in pozitiven način. Ne potrebujem v svojem življenju ljudi, ki dvomijo vame ali me žalijo. Ne potrebujem ob sebi nekoga, ki me bo popolnoma izčrpaval samo zato, ker se ne počuti dovolj ljubljenega. Ne bom več koš za smeti ali zadnja odrešilna bilka, ki jo lahko pokličeš, kadarkoli hočeš. 

Ne vem, kam me bo peljalo življenje. Ampak vam ne znam povedati, v kakšno olajšanje mi je, da mi ni treba zares skrbeti. Edina moja naloga je ta, da sledim sebi in bo vse v redu. Vsi vemo, da je to edini recept za našo srečo in uspeh na kateremkoli področju. Včasih le potrebujemo nekaj časa, da se s tem soočimo in si to priznamo. Mogoče mine nekaj mesecev ali celo let, a prej ali slej pridemo do tja. Kar poglejte znane osebnosti – kdo izmed njih je postal uspešen zato, ker je sledil prepričanju ostalih? Nihče. Sledili so svojemu notranjemu glasu in svojim željam. Sodelovali so z ljudmi, ki so si upali in so verjeli v njih.

Zato se sedaj sprašujem, zakaj bi nehali stvari tako početi, kot jih počnejo otroci? S toliko strasti in upanja? Če v preteklosti niste imeli te priložnosti, kdo vam preprečuje, da nebi bili sedaj vse tisto, kar ste si vedno želeli biti? Kdo je rekel, da si ne smete kupiti nove makete letala, obiskovati risarski tečaj, se vključiti v Društvo ljubiteljev krompirja, enkrat na teden prevoziti gokart proge ali gledati Disneyjevih risank? Mogoče se sliši smešno, ampak jaz v njih odnesem več pozitivnih sporočil kot v katerikoli knjigi za samopomoč. Zakaj? V resnici vidim tam svoj notranji boj med dobrim in slabim, med svojimi sanjami in svojimi dvomi. Glavno sporočilo, ki ga vedno dobim iz njih pa je upanje. Upanje, da lahko nekaj spremenim. Da sem lahko to, kar sem in da je to povsem dovolj. Ni se mi potrebno dokazovati, potrebujem pa vero v sebe in zaupanje, da bom zmogla. Iz enega preprostega razloga: ker nihče ne dela, ne živi in ne razmišlja tako kot jaz. In samo zato lahko hodim po svoji poti in se ne oziram na ostalo in lahko verjamem, da mi bo uspelo. 

Zato se sedaj trudim vsak dan sprejeti odločitev, da lahko danes naredim vsaj za 1% spremembe. Se vsaj malo izboljšam, lahko nekaj naredim za svoje sanje in svojo srečo. Jaz bom v svojem življenju sama sebi junak. Samosvoja Tina Maze, ki bo z vztrajnostjo premagovala vse ovire na svoji poti. Dolgolaska, če hočete, ki bo sledila tistim neznanim zvezdicam v daljavi in naredila ovinek mimo ljudi, ki me ne podpirajo. Samosvoja Elsa, ki bo v svojih ranah in pomanjkljivostih našla moč in zaupanje, da je vedno nekdo ob meni, ki mi bo pripravljen pomagati. Samosvoja Ariela, ki bo drzna, polna veselja do življenja in radovednosti do vsega novega.

In kar je najbolj pomembno - da sem lahko vse to, ne potrebujem usluge od zlobne čarovnice, čarobnega prahu, da bom lahko letela ali čarobne svetilke, da mi bo uresničila vse želje. Vse čarobne sestavine za svoje življenje nosim že v sebi. Hm, kdo bi si mislil?