Naravnost sovražim javna mesta in
velike trgovske centre. Iz enega samega razloga
- tam je zame neskončno možnosti, da pride do kakšnega neljubega
pripetljaja. Ali se popolnoma osmešim ali se razjezim nad nekom, ki je spet
naredil vrsto na blagajni ali pa me s tira spravijo hormonsko neobrzdani
najstniki. Tolaži me dejstvo, da nisem edina, ki se ji to dogaja. Verjamem, da
ste bili tudi sami v podobnih situacijah. Prav tako tudi verjamem, da je
nekatere pripetljaje bolje zadržati zase – so pač določeni trenutki v življenju, ki jih ne
boš delil niti z vnuki, da bi se smejali vašim mladostniškim neumnostim. Niti
pod razno se jih nebi želeli spominjati. Ampak naši možgani imajo sprevrženo
naravo – zelo radi shranjujejo dogodke v naših življenjih, ki so bili naravnost
''zavtlapogreznit neznosni''. Priznam, takšnih trenutkov je bilo v mojem
življenju več kot vseh ostalih. Ampak ker sem se zavezala k pisanju, pomeni, da
ne morem ostati tiho. No ja, resnici na ljubo, se niti ni tako težko
pritoževati nad vsem tem.
V petek sem odšla v kino s svojo
boljšo polovico, mojo sestro in njenim fantom. In seveda, ker sestrin fant ni
gledal prvih dveh delov Igre lakote, sem se bila primorana strinjati, da gremo
skupaj pogledati film Butec in butec 2. Že prvi del je bil komaj znosen. Zato
tudi nisem pričakovala, da bom ob njegovem nadaljevanju doživela vsebinski
presežek - sploh ko sem videla, kako Lloyd vleče kateter iz mehurja svojega
prijatelja. Takrat sem se sprijaznila, da me čaka eno uro in pol odkimavanja z
glavo in nepotrebnega razmišljanja o tem, kateri sprevrženi um je ustvaril
takšno neokusno neumnost. In ljudje se temu smejejo. Priznam, ko sem prvi del
gledala prvič kot otrok, je bil smešen.
Ampak ko ga z bratom pogledaš vsakokrat, ko mu je bilo dolgčas, ti začne
Lloyd presedati s svojo razmršeno frizuro in Harry s svojimi seksualno
nindžastimi fantazijami. Po stopetdesetem gledanju prvega dela ti gre že na
bruhanje in ja, raje ugasneš televizor kot pa spet gledaš prizor, kako se
nalivata s kečapom in gorčico. No, da ne zaidem pregloboko … (saj se boste
navadili na moje vmesne drame, če ne, pa raje ne berite več naprej) … ob vsem
tem ''navdušenju'' sem ob čakanju na film prišla še do enega spoznanja. Očitno sem magnet za takšne butce, kot sta Lloyd
in Harry. Dokaz: Z sestro sva se povzpeli po tekočih stopnicah proti
kinodvorani, še vedno v globokem pogovoru o koncertu One republic (ne, še vedno
nisva preboleli), ko me nek fant, ki je bil na nasprotni strani tekočih stopnic
nesramno poboža po moji roki, ki je slonela na ograji. Vendar ta dotik ni bil
čisto slučajno nedolžen. Bil je nameren in kar preveč intimen. Z dlanjo je
spolzel po moji in segel pod rokav. Ozrla sem proti njemu, in seveda, zaradi
svojih počasnih refleksov nezmožna odmakniti roke stran od njega. Ogorčena kot
sem bila, mi uspe šele po petih minutah tiho izdaviti ''Kaj ti ni jasno?''.
Neznanec se samo opolzko nasmehne medtem ko ga tekoče stopnice peljejo navzdol,
mene pa navzgor v prvo nadstropje. Sestra mi je kasneje povedala, da se ničesar
ni slišalo z mojih ust in da sem si najbrž samo umišljala svoj glasen izpad.
Verjemite, bila je z menoj že v veliko neprijetnih situacijah, da ve, da to
dejansko počnem. Ne sprašujte me po mojem mentalnem zdravju in tem, zakaj
takšnih situacij ne znam predelati v resničnem svetu, še sama ne vem odgovora
na to. Dejstvo pa je, da bi se v kakšni drugi situaciji resnično tako ravnala.
Vendar ne v tej. Vseeno več od prepira z njo o tem, da sem bila zmožna nekega
pametnega odziva, nisem dosegla.
 |
| Ko se veseliš obiska kina in svojega najljubšega filma (Igre lakote: Upor, 1. del). Pa na koncu pristaneš v kinodvorani v zadnji vrsti za crkljanje in gledaš Butec in butec 2 - ob tem pa analiziraš, zakaj se norci lepijo nate kot muha na pokvarjeno govejo meso. Ko ti že uspe malo pozabiti na neprijetne občutke, se spet priplazijo na površje ravno v trenutku, ko Harry prepričuje Lloyda, da ni zaljubljen v njegovo hčerko in jo ne namreva podreti. Vesolje ima sprevržen smisel za humor. |
Mogoče se res ne sliši nič
takega, ampak če bi me poznali, bi vedeli, da takšnih telesnih stikov s tujci
na javnih mestih sploh ne prenašam. Prvič: Ali mi piše na čelu ''Tukaj sem,
lahko se me dotakneš?'' Ali še bolje: ''Ogovori me in mi povej kakšno opolzko
stvar. Ne veš, kako uživam v tem. »Who's your daddy«, je meni najljubša.'' Nekje na sebi moram nositi kaj podobnega,
drugače ne vem zakaj sem deležna takšnih neprijetnih srečanj s totalnimi
bedaki. In ne vem, kaj mi želi sporočiti vesolje, ampak statistično gledano so v
teh pripetljajih moški glavni izvajalci takšnih neokusnih neumnosti.
Drugič: Kdo ima kakršno koli
pravico, da vstopi v tvoj osebni prostor? Halo, je kdo že slišal za pojem
neverbalna komunikacija?! Če naredim VELIK ovinek mimo tebe in te gledam kot da
si kužen, ti to da jasno vedeti, da NOČEM biti v tvoji bližini. V to skupino
ljudi ne spadajo samo fantje, ki še niso uspeli prerasti pubertete/se niso še
uspeli strezniti od prekomernega pitja alkohola, ampak vsak promotor kakršnega
koli možnega produkta nekega podjetja. Na primer: Zakaj me mora vsakokrat ko pridem
v Interspar ogovoriti kakšna študentka, ki promovira najnovejše leče neke
optike?! Ja razumem, da sem najlažja možna tarča, ker nosim očala ampak
oprostite – ne nosijo leč samo tisti, ki dejansko nosijo očala na javnih
mestih. Naj bo še kdo drug žrtev nepotrebnega oglaševanja. Poleg tega pa sem
jaz zrasla z očali, tako da so praktično moja tretja roka. In resnici na ljubo,
sem preveč nerodna, da bi nosila leče. Na koncu bi pristala tako kot moja
soseda, ki je prišla k mami na pomoč takoj, ko je prvikrat dala leče v oči –
ihteča prosila, naj ji nekdo da leče ven, ker so se ji zataknile v očesu (Ja
vem, nagravžno.). Resnično, včasih zaradi tega javnega nadlegovanja razmišljam,
da sploh nebi šla ven z očali – četudi potem zamenjam lutke v trgovini za dejanske
osebe in se jim potem opravičujem, ker sem se zaletela v njih.
Zakaj enostavno ne postavim meje
in ljudem jasno povem svoje mnenje, se sprašujete? Resnično, mislite, da še
nisem o tem razmišljala? »Easy said than done«, če se vsak tvoj odziv lahko kosa
s hitrostjo polža, ki mora prelesti še cel hektar njive do prve solate. Poleg
tega, da ne znam biti nesramna in izredno rada poslušam, kar mi ima kdo za
povedati. In tako se potem znajdem ali med brezdomcem, ki mi razlaga, da ne gre
nikamor brez pištole ali pa med neznancem, ki me nadira, kako sem polna sama
sebe, ker se mu niti predstaviti nočem. No, pa mi povejte, kako naj pridem iz
tega začaranega kroga? Ni potem lažje, da vklopim svoj radar za nadlegovalce,
se izognem vsaki možni polici v trgovini, kjer bi me ustavili in delam ovinke
med ljudmi, da se ''pomotoma'' ne zaletim v totalnega norca? Vem, da zganjam
popolno histerijo, vendar morate priznati, da je takšnih primerov na ulicah
vedno več. In jaz, zmešana kot sem že, resnično ne najdem niti ene ulice ali
trgovskega centra, kjer bi se res lahko počutila varno v svoji koži.
 |
| Takšno je razmišljanje moških nadlegovalcev glede neverbalne komunikacije (http://endlessorigami.com/wp-content/uploads/2013/11/2011-09-02-nonverbal_communication.png). |
Tisto, kar mi prav tako dvigne
pritisk pa so vrste na blagajnah. Pa ne vrste same po sebi, čeprav se vijejo
kot kače od blagajne vse do oddelka za kruh (Hm, ko bolje pomislim, je to lahko
dobra marketinška poteza. Kako nebi mogla biti, ko pa se potem znajdem med
policami za posodo in prepričujem fanta, da morava kupiti še en par skodelic.
Da ne govorim v kakšno hipo padem, ko zagledam kinder jajček!). Ne. Najhujše so
tiste vrste, ko imaš pred seboj v vrsti stranko, ki ima zelo slab dan. Saj
poznate takšne. To so tiste, ki težijo na blagajni za vsak pasji kakec. Ampak
kolikor so že zatežene, morate priznati, da si takšni ljudje zaslužijo posebno
priznanje za svojo noro samozavest – četudi je to mogoče vpis na seznam na črno
listo obiskovalcev. Pustimo dejstvo, da takšno obnašanje izhaja iz nerazložljive
potrebe po pozornosti in se samo za trenutek zamislite. Mislim, kako nebi mogli
čestitati nekemu moškemu, ki se sredi jutranjega kaosa na cesti odloči, da se
bo gol sprehodil po ljubljanskih ulicah? Jaz se ignoriram že zjutraj v
ogledalu, kaj šele, da bi se razkazovala pred ostalimi. In vse pohvale strankam,
za katerimi stojimo pred blagajno že pol ure, medtem ko se ona prepira s
trgovko o računu ali nekem izdelku. Občudujem njihovo neverjetno ignoranco. Da
so lahko hladni kot špricar, kljub temu da delajo vrsto za seboj, trgovko še
bolj živčno in zadnjega v vrsti tako besnega, da bi prvega najraje ''zblanširal''
na mestu. In če si potem drzneš še sam kaj pripomniti, se njegov ego še bolj
zraste in igra vlogo žrtve: Vidite, kako nesposobne ljudi imamo za blagajno? To
se sploh nebi zgodilo, če nebi bilo tega ali onega!'' Raje si prihraniš še pol
ure pritoževanja, ker se ti po dolgem dnevu v službi resnično mudi domov
potešiti volčjo lakoto. Ampak vseeno jih ne odneseš brez posledic – ko se
končno zatežena stranka odloči, da bo sprostila vrsto, svojo frustracijo in
gnev nad tabo sprosti trgovka za blagajno. Takrat si samo želim, da nebi
bankovca za 50 evrov pretrgala na pol, ker (spet) nimam drobiža.
Resnično, vsakokrat ko pridem iz
nakupovalnih centrov, si obljubim, da naslednjič ne bom ostajala v njih dlje,
kot bo potrebno. Ampak na žalost se temu ne morem izogniti, ker fant med
vikendi ne more brez svoje najljubše kave. Saj ne da mu zamerim. Če bi jo lahko
pila tudi jaz, bi bila veliko boljše volje. Tako pa se potem samo pritožujem
nad orientacijsko nesposobnimi nakupovalci, ki se vame zabijejo VSAKOKRAT ko
zavijejo proti eni ali drugi polici. Resnično, sem nevidna? Ampak dobro,
globoko vdihnemo in se nasmejemo človeški nerodnosti - in se ob prvi
priložnosti namenoma zabijemo v drugo osebo, samo da jim dokažemo, da se lahko
oni enkrat za spremembo umaknejo nam. Kaj? Kot da tega ni še nihče naredil.
 |
| Prihaja veseli december. Em, resno, kdo se je spomnil te neumnosti? Od kdaj je čakanje v vrsti tako osrečujoče? Ne, ne uživam, ko v mojo zadnjico porivajo svoje prepolne vozičke. Ne, ne uživam, ko si stranka pred menoj ogleduje moj nakup in vzame moj šampon na pultu ter sprašuje trgovko, kje jo lahko dobi tudi ona. Em, ali me hecate? In ne, sploh se mi ne reži do ušes, ko se pred menoj dere otrok, ker spet ne bo dobil čokolade. Oprosti, tudi jaz je ne bom, pa zato ne bo konec sveta! Vsaj upam. |
Vidite, vsi se spremenimo v navadne neandretalce, ko pridemo v trgovino. Nekdo kriči, drugi te vleče, tretji te porine med trgovske police ali v stojalo z izdelki s skoraj pretečenim rokom. Da ne govorim, kaj ljudje počnejo v vrstah z vozički - temu se lahko reče totalna spolna zloraba!! Če se malo bolje pogledamo, ne rabimo hoditi daleč, da bi našli ustrezne kandidate za psihiatrično terapijo. V trgovskih centrih imaš vse - histerike, alkoholike, agresivne nakupovalce, besneče stranke pred blagajno s previsokim pritiskom, pretepače pred lokali, ljudi s pretirano potrebo po pozornosti, tatove, moške nadlegovalce in skupino neobvladajočih najstnikov. Kam jih bomo zvrstili? V mehko sobico, poboljševalnico ali vrtec? Pa vesel december tudi vam!!
0 komentarji:
Objavite komentar