Danes sem imela z nekom zelo
zanimiv pogovor. Pripravil me je do tega, da sem začela razmišljati o tem, kaj
zares cenim v svojem življenju. Kar je pravzaprav smešno, glede na to, da nisva
klepetala o ničemer pomembnem, a hkrati je bilo.
Na koncu sva prišla do enakega
zaključka: pogovor je pomemben, kot so pomembna naša čustva, ki jih imamo drug
do drugega.
Če se ne pogovarjamo med seboj,
začnemo izgubljati drug drugega. Če resnično dobro pomislimo – ves naš odnos
temelji na besedah. Na besedah sočutja, ljubezni in spoštovanja. Brez njih ne
moremo vzpostaviti zaupnega in spoštljivega odnosa z nekom.
Če mi ne verjamete, poskušajte
vzpostaviti z nekom odnos brez uporabe takšnih pozitivnih besed. Ugotovili
boste, da so potrebne, če hočete, da ste ljudem všeč. Če tega ne želite, potem
lahko po mili volji kažete sredinec in vsakega ozmerjate s kretenom. Čeprav vam
tega ne priporočam - lahko se zgodi, da vam bo kdo začel obljubljati zlomljen
nos in modrice.
Ob tem sem se spomnila na nek
film, ki je skušal predstaviti, kakšen bi bil svet, če bi bili ljudje popolnoma
objektivni. Dekle se je pripravljalo na prvi zmenek in preden jo je njen
spremljevalec prišel iskat, se je odločila, da bo potešila samo sebe in se je
šla samozadovoljevat. Ko je njen spremljevalec končno prišel, je odprla vrata
in on jo je pohvalil, da dobro izgleda. Ona pa mu je priznala, da je to najbrž
zaradi tega, ker se je ravnokar samozadovoljevala in še to je storila za vsak
primer, če bi se danes njen spremljevalec izkazal za popolno neprivlačnega
moškega. Premeri ga od nog do glave in mu tudi na glas pove, da ni videti nič
posebnega. On je za trenutek presenečen in nato malo prizadet, vendar jo vseeno
vpraša: »Torej si še želiš iti z mano na zmenek?« Za trenutek je videti, da okleva,
nato pa ženska prikima in reče: »Tako ali tako sem lačna, po samozadovoljevanju
sem vedno sestradana.«
Nad filmom sem bila totalno
šokirana. Skušal je prikazati, kakšen bi bil svet brez laži in predati
sporočilo, da besede lahko bolijo ter da se je včasih potrebno malo zlagati.
Laži seveda ne podpiram – ampak kar sem želela povedati je to, da je uporaba
besed še kako pomembna. Skozi celoten film se dekle uči, kako pomembno je, kaj
nekomu rečemo ter da pazimo, da človeka ne prizadenemo. (oziroma da mu izkažemo
spoštovanje, ne glede na to, kdo je in kako izgleda). Če se tega nebi naučila,
bi na koncu ostala sama. Tako pa pristane ravno s tistim moškim, za katerega je
sprva menila, da je popolnoma neprivlačen in z njim nima ničesar skupnega.
In tako je tudi v življenju –
besede so pomembne in gradijo odnose, družine, sorodstvo, državo. Lahko pa tudi
razdirajo in uničujejo ter povzročajo vojne. Enak negativni učinek ima
ignoriranje in odsotnost pogovora.
Priznam, sama sem se večkrat šla
''tihe maše'' s svojim fantom in ker sva oba precej trmasta, je to skorajda
preraslo v tekmovanje, kdo je boljši. Namesto, da bi se pogovorila kot dve
zreli odrasli osebi, sva se prerekala kot dva otroka. S kričanjem, izsiljevanjem
in loputanjem vrat (večinoma z moje strani). Na koncu sva bila oba popolnoma
čustveno izžeta in ko so nama stvari uhajale iz rok, sva resnično začela
razmišljati, če sva sploh še za skupaj. Pri tem je res neverjetno to, kako
hitro človek začne dramatizirati in samega sebe vidi kot glavni lik v žalostni
telenoveli. Kar naenkrat se cel svet usede na tvoja ramena, bašeš se s
sladkarijami, jokaš prijateljici v telefon, se tolažiš z nakupovanjem in
pomisliš ali je lahko še slabše, ko (spet ob neprimernem trenutku) stopiš na
tehtnico. O ja, ženske imamo res neverjeten talent, da v hipu najdemo razlog,
zakaj je naše življenje ena velika drama.
In potem je svet spet rožnat, ko
se KONČNO pogovorita. In eden KONČNO prebije led in reče tisto slavno besedo
OPROSTI. Verjemite mi, za nekoga, ki je tako ponosen, kot sem jaz, je ta beseda
na zadnjem mestu v besednjaku. Ampak sem ugotovila, da me moj ego ne bo
pripeljal prav daleč in da navkljub ignoriranju in kaznovanju svojega fanta ne
bom dosegla, da bi me bolj spoštoval in cenil. Prej obratno. Pripeljala sem ga
tako daleč, da se je še sam začel obnašati podobno in v obraz sem dobila
zrcalno sliko, ki je ni bilo prijetno gledati.
Takrat pa imaš na izbiro dve
možnosti: ali se ugrizneš v jezik ter si priznaš, da si se motil ali pa
vztrajaš v totalno destruktivnem obnašanju. Na srečo sedaj bolj vadim tisto
prvo. Ni lahko, ampak je vredno. Na koncu ugotoviš, da ni bil v resnici ranjen
tvoj ponos. Razlog se skriva v tisti majhni rani nekje znotraj nas, ob katero
se je nekdo podrgnil in potresel nanjo še malo soli. Hkrati pa te pripravil do
tega, da se iz majhne, tihe, nedolžne punčke skorajda spremeniš v serijsko
morilko. Moj fant še vedno ne more preboleti mojega pogleda izpod očal,
kadarkoli me spravi v slabo voljo. Pravi, da imam najhujši možni ubijalski
pogled in ko ga tako ošvrknem, ima občutek, da mora zares previdno zbirati
svoje besede. Seveda se mu jaz takrat samo smejem – ampak bolj zaradi tega, ker
ima prav. Včasih znam biti res nepredvidljiva (ne skrbite, še je živ in zdrav).
Opazila sem tudi, da se ljudje na
splošno radi pogovarjamo, ampak se nam zdi, da bomo v očeh drugih izpadli
popolnoma trapasto, če bi prišli do nekoga in rekli: »Oprosti, kličem te kar
tako, ker se že dolgo nisva pogovarjala.« Še bolj smešno bi se počutili, če bi
to rekli nekomu od naših najbližjih. Najprej bi te začudeno pogledali, nato pa
se začeli norčevati, če si pojedel nore gobe.
In sprašujem se, od kdaj nam je
postalo tako nelagodno se z nekom pogovarjati? Z današnjim sogovornikom sva
ugotovila, da je to postala posledica naših navad: Priti domov, se pozdraviti,
na hitro pojesti kosilo/večerjo in se zapreti svojo sobo. Tako avtomatsko
postaviš zid nekomu in mu fizično daš vedeti, da si nedosegljiv.
Pri vsem tem je bilo najbolj
zanimivo, da je sogovornik sam priznal, da mu to ni všeč ter da pogreša iskren
pogovor med domačimi. Tako bi si bil vsaj na jasnem, kaj si o njem mislita
njegova starša in onadva prav tako. Razumeli bi stališča eden drugega in nebi
neprestano vso svojo energijo usmerjali v to, da bi eden drugemu ugajali, ampak
bolj začeli sprejemati eden drugega. Morala sem se strinjati z njim in kar
naenkrat se je najin klepet sprevrgel v resen pogovor, ki je vključeval polno
mero iskrenosti ter čustev, ki jih od njega nisem navajena. Še bolj pa sem bila
presenečena sama nad seboj. Nisem pričakovala, da se bom po takem pogovoru
počutila tako dobro. Mogoče zato, ker sem dobila potrditev, da nisem edina, ki
se ji zdijo takšne stvari tako pomembne.
Sedaj, ko ne živim več doma, mi
je to postalo še bolj pomembno. Ko si odrezan od svojih domačih, ti je pomembna
vsaka minuta in ne tratiš časa z nepomembnimi stvarmi. Zanima te, kako so tvoji
starši, kaj je novega. In kar naenkrat z njimi preživiš celo dopoldne, vmes pa
spiješ dve ali tri kave. Če jih prej nisi mogel prenašati, sedaj komaj čakaš,
da jih vidiš. Vse tiste njihove slabosti prezreš in ceniš vse, kar je dobrega
pri njih. Če si prej komaj prenašal njihove nadležne sms-e, sedaj komaj čakaš,
da te spet pokličejo ali napišejo kakšno sporočilo.
Ljudje smo res neverjetno
zakomplicirana bitja. Ne moremo eden brez drugega, a hkrati bi se med seboj
najraje pobili. Tista filozofija o krogu življenja iz Levjega kralja tukaj malo
spodleti.
Ugotovila sem, da zame obstaja samo ena rešitev, če
želim, da bi shajali eden z drugim: pogovarjati se moram z njimi. Četudi je
včasih težko in boleče, me je sram ali imam občutek, da ne bodo razumeli.
Včasih moram to storiti zato, ker je breme, ki ga nosim pretežko. Včasih zato,
ker imam slabo vest in se moram opravičiti. Včasih zato, da sem lahko nekomu v
oporo in pomoč. Ali pa tudi zato, ker mi je enostavno dolgčas. Ne skrivam več
svojih čustev, tako kot sem jih prej. In skušam biti iskrena ter resnično povem
to, kar si mislim. Če se želim pogovarjati s fantom, mu to dobesedno povem. Če
mi je bilo prijetno na kavi s prijateljem, mu to povem. Ne skrivam svoje
navezanosti na njih in jih objamem, ko tako čutim. Sprva se mi je zdelo, da bom
videti smešna. Sedaj pa vidim, da me ljudje zaradi tega bolj spoštujejo in
cenijo mojo iskrenost, besede ter objeme. Zgodi se tudi, da me sami prej
objamejo kot jaz njih. In to je neverjetno lep občutek.
0 komentarji:
Objavite komentar