Dva meseca nazaj sem se znašla na neki prelomni
točki. Morala sem se odločiti, ali si zares želim poskusiti narediti nekaj, kar
me navdaja s strahom in dvomi. Bolj kot sem se izmikala odločitvi, bolj me je
grizlo v prsih.
»No, kaj boš naredila zdaj?« me je grizel moj
notranji glasek. Najraje bi ga butnila ob steno in zakričala nanj naj mi da že
mir. Ne, nisem najbolj prijazna do same sebe. Vendar to moje podzavesti niti
malo ne gane. Z neverjetno potrpežljivostjo čaka, da se pomirim in odločim.
To včasih malo traja. Uspelo mi jo je ignorirati
kakšne dva tedna, potem pa sem je imela dovolj. »Dobro,« sem ji rekla, »kaj
točno želiš, da naredim?«
»Tisto, kar si želiš,« mi mirno odgovori in najraje bi
jo poslala nekam. Seveda, želela je, da naglas priznam svoje želje, čeprav so
se mi zdele nesmiselne. Jezno sem jo pogledala in ji skušala razložiti, da si ne
morem privoščiti razmišljati na takšen način. Brezposelna sem, brez posebne
vizije v življenju, s tisočimi željami! Ne morem se kar odločiti in delati
stvari, ki si jih želim! Vsi mi pravijo, da včasih nimaš izbire in je potrebno
narediti nekaj, kar ti ni všeč!
Moja podzavest je na vse te moje izgovore samo
odkimavala z glavo. »Kje pa piše, da si primorana delati nekaj, kar ti ni všeč?
Obstaja kakšno posebno pravilo, kako živeti življenje?«
Cela dva tedna sem razmišljala o tem ter se spraševala
naslednje: Je narobe, da si želim toliko stvari naenkrat? Kaj si bodo o meni
mislili drugi, če bom želela uresničiti določene ideje? Da sem nora?
Egoistična? Da imam glavo v oblakih?
Ne glede na to, kako delam na sebi, se še vedno
preveč obremenjujem s tem, kaj si o meni mislijo drugi. Ampak zdaj se znam pri
tem vsaj malo brzdati. Hitro vzamem v roke knjigo Dobre vile Maje, da spet
najdem svoj notranji kompas. Ponovim si nekaj pozitivnih misli. Skušam spustiti
dvome. In ob vsem tem prevrtim še film svojega življenja, kam so me pripeljali
strahovi in dvomi. In vedno dobim enak odgovor: Nikamor in nikoli v tisto smer, v katero sem si želela. Vedno so bili ovira do moje sreče in notranjega miru.
Zakaj bi jih sedaj poslušala?
»Dobro,« sem sklenila, »vem, kaj moram narediti.« Moja
podzavest je skakala od veselja. Nad svojo odločitvijo nisem bila tako
navdušena kot ona, ampak vedela sem, da moram poskusiti. Lažje živim z
dejstvom, da sem nekaj poskusila, kot pa z obžalovanjem. V drugem primeru bi
imela še več prepirov sama s seboj.
In tako sem sprejela naslednje odločitve: Izkoristila
bom svoje talente. Če si nekaj želim narediti, bom to tudi naredila. To bo
postal moj novi moto. Just do it, pravi Petra Škarja, in točno to tudi
nameravam. Če želim risati in svoje slike deliti s svetom, jih bom. Če želim
pisati, bom pisala. Če želim iti spet nazaj v šolske klopi, bom šla.
Od tega je minilo dober mesec in tako zelo sem vesela,
da sem premagala svoje strahove! Objavila sem svojo novo umetniško stran, prijavila
sem osebno dopolnilno delo, začela sem več pisati, spet sem se vključila v
program prostovoljstva, vpisala sem se v Veliko šolo superživil. In kar
naenkrat so se začele stvari postavljati na svoje mesto. Dobila sem prve
ponudbe za delo, na račun sem dobila potreben denar za veliko šolo superživil
in kar je najbolj pomembno, bila sem srečna.
Včeraj sem prišla s prvega srečanja Velike šole superživil in skoraj me je pobralo od sreče, ko me je v učilnici pričakala
debela skripta opisov vaj in uporabe superživil. Zadnje leto spoznavam, kako veliko bogastvo je v tem,
da se lahko učim. Karkoli že. Predvsem pa stvari, ki me zanimajo.
Požirala sem Savinine besede in nisem bila edina, ki
je vsrkavala njeno znanje s takšnim navdušenjem. »Morale bomo malo potegniti,«
je rekla, ko smo bile skorajda na polovici. Ko je minilo še zadnjih pol ure,
sem morala vmes fantu poslati sporočilo, da bom prišla domov še malo kasneje.
Podaljšale smo še za pol ure. Mogoče je krivo to, da smo bile v skupini same
ženske. Kar naenkrat je bilo potrebno povedati še to ali ono in potem še nekaj,
kar je bilo izrednega pomena.
Počutila sem se kot otrok in si zapisovala vse, kar
sem slišala. Ko je Savina povedala, da bomo morale napisati seminarsko nalogo,
sem bila navdušena. Pogrešala sem predavanja, učenje in pisanje domačih nalog.
Pogrešala sem tisti občutek, da počneš nekaj smiselnega.
Naslednji teden me čaka drugo srečanje in še bolj
poglobljeno učenje o uporabi superživil. Do takrat pa bom svoj čas preživela
tako, da bom vikend preživela z mladostniki na mladinskem taboru in držala
pesti, da mi ne bodo pobrali vseh živcev. Narisala bom kakšno sliko in po
dolgem času spet objavila raztreseno dolgo pisanje na svoj blog. Kar
naenkrat se mi zdi, da se mi dogaja toliko stvari hkrati, da nimam časa
razmišljati o ničemer drugem, kot pa o sebi! To najbrž pomeni, da se veliko
ukvarjam sama s seboj.
Lahko si mislite, da se stvari ne lotevam na pravi
način. Ampak, kdo v resnici ve, kako je potrebno živeti svoje življenje? V tem
letu sem spoznala, da je življenje preprosto prekratko, da bi se ukvarjala s
takšnimi stvarmi. Ko bom enkrat ležala na smrtni postelji, nočem razmišljati o
tem, česa vsega nisem poskusila. Razmišljati želim o tem, kako zelo sem
hvaležna za vse, kar sem lahko naredila in se naučila. Tako se bom lahko še
takrat smejala sama sebi, kako sem kegljaško kroglo poslala še proti nepripravljeni
stezi kegljev. In ko me boste postrani pogledali, se bom lahko samo nasmehnila
in rekla: »Dolga zgodba.« .
0 komentarji:
Objavite komentar