JUST DO IT! Fear is only temporary, but regret...regret lasts forever!

Dva meseca nazaj sem se znašla na neki prelomni točki. Morala sem se odločiti, ali si zares želim poskusiti narediti nekaj, kar me navdaja s strahom in dvomi. Bolj kot sem se izmikala odločitvi, bolj me je grizlo v prsih. 

»No, kaj boš naredila zdaj?« me je grizel moj notranji glasek. Najraje bi ga butnila ob steno in zakričala nanj naj mi da že mir. Ne, nisem najbolj prijazna do same sebe. Vendar to moje podzavesti niti malo ne gane. Z neverjetno potrpežljivostjo čaka, da se pomirim in odločim.

To včasih malo traja. Uspelo mi jo je ignorirati kakšne dva tedna, potem pa sem je imela dovolj. »Dobro,« sem ji rekla, »kaj točno želiš, da naredim?«

»Tisto, kar si želiš,« mi mirno odgovori in najraje bi jo poslala nekam. Seveda, želela je, da naglas priznam svoje želje, čeprav so se mi zdele nesmiselne. Jezno sem jo pogledala in ji skušala razložiti, da si ne morem privoščiti razmišljati na takšen način. Brezposelna sem, brez posebne vizije v življenju, s tisočimi željami! Ne morem se kar odločiti in delati stvari, ki si jih želim! Vsi mi pravijo, da včasih nimaš izbire in je potrebno narediti nekaj, kar ti ni všeč!

Moja podzavest je na vse te moje izgovore samo odkimavala z glavo. »Kje pa piše, da si primorana delati nekaj, kar ti ni všeč? Obstaja kakšno posebno pravilo, kako živeti življenje?«

Cela dva tedna sem razmišljala o tem ter se spraševala naslednje: Je narobe, da si želim toliko stvari naenkrat? Kaj si bodo o meni mislili drugi, če bom želela uresničiti določene ideje? Da sem nora? Egoistična? Da imam glavo v oblakih?

Ne glede na to, kako delam na sebi, se še vedno preveč obremenjujem s tem, kaj si o meni mislijo drugi. Ampak zdaj se znam pri tem vsaj malo brzdati. Hitro vzamem v roke knjigo Dobre vile Maje, da spet najdem svoj notranji kompas. Ponovim si nekaj pozitivnih misli. Skušam spustiti dvome. In ob vsem tem prevrtim še film svojega življenja, kam so me pripeljali strahovi in dvomi. In vedno dobim enak odgovor: Nikamor in nikoli v tisto smer, v katero sem si želela. Vedno so bili ovira do moje sreče in notranjega miru. Zakaj bi jih sedaj poslušala?

»Dobro,« sem sklenila, »vem, kaj moram narediti.« Moja podzavest je skakala od veselja. Nad svojo odločitvijo nisem bila tako navdušena kot ona, ampak vedela sem, da moram poskusiti. Lažje živim z dejstvom, da sem nekaj poskusila, kot pa z obžalovanjem. V drugem primeru bi imela še več prepirov sama s seboj.

In tako sem sprejela naslednje odločitve: Izkoristila bom svoje talente. Če si nekaj želim narediti, bom to tudi naredila. To bo postal moj novi moto. Just do it, pravi Petra Škarja, in točno to tudi nameravam. Če želim risati in svoje slike deliti s svetom, jih bom. Če želim pisati, bom pisala. Če želim iti spet nazaj v šolske klopi, bom šla.

Od tega je minilo dober mesec in tako zelo sem vesela, da sem premagala svoje strahove! Objavila sem svojo novo umetniško stran, prijavila sem osebno dopolnilno delo, začela sem več pisati, spet sem se vključila v program prostovoljstva, vpisala sem se v Veliko šolo superživil. In kar naenkrat so se začele stvari postavljati na svoje mesto. Dobila sem prve ponudbe za delo, na račun sem dobila potreben denar za veliko šolo superživil in kar je najbolj pomembno, bila sem srečna. 

Včeraj sem prišla s prvega srečanja Velike šole superživil in skoraj me je pobralo od sreče, ko me je v učilnici pričakala debela skripta opisov vaj in uporabe superživil. Zadnje leto spoznavam, kako veliko bogastvo je v tem, da se lahko učim. Karkoli že. Predvsem pa stvari, ki me zanimajo. 

Požirala sem Savinine besede in nisem bila edina, ki je vsrkavala njeno znanje s takšnim navdušenjem. »Morale bomo malo potegniti,« je rekla, ko smo bile skorajda na polovici. Ko je minilo še zadnjih pol ure, sem morala vmes fantu poslati sporočilo, da bom prišla domov še malo kasneje. Podaljšale smo še za pol ure. Mogoče je krivo to, da smo bile v skupini same ženske. Kar naenkrat je bilo potrebno povedati še to ali ono in potem še nekaj, kar je bilo izrednega pomena.

Počutila sem se kot otrok in si zapisovala vse, kar sem slišala. Ko je Savina povedala, da bomo morale napisati seminarsko nalogo, sem bila navdušena. Pogrešala sem predavanja, učenje in pisanje domačih nalog. Pogrešala sem tisti občutek, da počneš nekaj smiselnega.

Naslednji teden me čaka drugo srečanje in še bolj poglobljeno učenje o uporabi superživil. Do takrat pa bom svoj čas preživela tako, da bom vikend preživela z mladostniki na mladinskem taboru in držala pesti, da mi ne bodo pobrali vseh živcev. Narisala bom kakšno sliko in po dolgem času spet objavila raztreseno dolgo pisanje na svoj blog. Kar naenkrat se mi zdi, da se mi dogaja toliko stvari hkrati, da nimam časa razmišljati o ničemer drugem, kot pa o sebi! To najbrž pomeni, da se veliko ukvarjam sama s seboj. 

Lahko si mislite, da se stvari ne lotevam na pravi način. Ampak, kdo v resnici ve, kako je potrebno živeti svoje življenje? V tem letu sem spoznala, da je življenje preprosto prekratko, da bi se ukvarjala s takšnimi stvarmi. Ko bom enkrat ležala na smrtni postelji, nočem razmišljati o tem, česa vsega nisem poskusila. Razmišljati želim o tem, kako zelo sem hvaležna za vse, kar sem lahko naredila in se naučila. Tako se bom lahko še takrat smejala sama sebi, kako sem kegljaško kroglo poslala še proti nepripravljeni stezi kegljev. In ko me boste postrani pogledali, se bom lahko samo nasmehnila in rekla: »Dolga zgodba.« .

Poskusi in presenečen boš!

Koliko časa mora preteči, da se resnično osvobodiš vseh negativnih prepričanj ter se nehaš prilagajati drugim? Koliko časa mora preteči, da spoznaš, da si najbolj srečen šele takrat, ko resnično živiš sebe? Prej tega nisem razumela - sedaj pa mi postaja čedalje bolj jasno. To niso samo filozofoske cvetke, ki bi jih rada vsadila v vašo glavo. Dejansko je to resnica. 

Za mano je takšen prelomen teden. Ko sem že mislila, da sem poskusila že vse mogoče, sem spet uspela presenetiti samo sebe. Kar me nebi smelo presnetiti, moj notranji jaz ima takšno navado, da rad popestri moje življenje in mi pomaha še s kakšnim strahcem, s katerim se moram še soočiti.

Trenutno se ukvarjam z nekim projektom za mlade, ki je postaja iz tedna v teden čedalje bolj oseben. Ideja o njem se je začela razvijati pred dobrim mesecem nazaj, ko sem 14 dni spremljala virtualno predavanje Bodi sprememba. Čeprav je bil namenjem podjetnikom, sem se odločila, da predavanja vseeno spremljam. Škoditi mi ne more, sem si mislila. In bolje ter koristneje bo, če dopoldanske ure namenim izobraževanju kot pa jeznemu klikanju na miško medtem ko si ogledujem dolgočasne zaposlitvene oglase.

In sem se spravila v pogon. Zjutraj sem zgodaj vstala, zajtrkovala ter odšla v virtualno predavalnico. Pripravila sem si žitno kavo, zvezek in kemični svinčnik. Ker sem med predavanji vedno rada risala srčke in zvezdice v kote A4 lista, sem za vsak primer pripravila še nekaj flumastrov in barvnih kemikov. Počutila sem se kot šolarka na prvi šolski dan. 

Ko sem se udeležila prvih predavanj, sem ugotovila, da so bili moji strahovi glede njihove uporabne vsebine popolnoma odveč. Ne samo, da so bili nasveti uporabni, bili so predvsem življenjski. In zato sem se odločila, da vztrajam celih 14 dni dokler bodo predavanja trajala. 

In tako sem vsak dan spoznala nekaj novega. A po drugi strani ničesar takšnega, kar globoko v sebi že nebi vedela. Navdušena sem bila nad njihovimi zgodbami o uspehu, nad tem, kako odkrito so govorili o vzponih in padcih ter pokazali svojo človeško, ne samo podjetniško stran. Ob vsem tem pa sem v sebi doživljala nekakšen notranji potres - zdelo se mi je, da se mi vse prelamlja na pol. En del me je hotel prepričati, da ne počnem ničesar smiselnega ter naj se grem raje prijaviti na zavod za zaposlovanje. Drugi del mene, tisti moj večni sanjač, pa me je spodbujal kot mamica spodbuja majhnega otroka, naj vztrajam, poslušam ter se učim. Se ve, kateri del je zmagal - noben ne mara nergačev ter kritikov. 

Potem pa sem ugotovila, zakaj se je tisti nergaški del mene tako upiral. Z vsakim predavanjem sem odnesla nekaj več in hkrati odkrivala samo sebe. Morala sem se pogledati v ogledalo ter soočiti z nekaterimi prepričanji, ki krojijo, ali bolje rečeno, ovirajo moje življenje. Nergački to ni bilo všeč, ker se bolje počuti, ko v svoje življenje ne vpletam sprememb. Na koncu sem se morala skregati z njo, da ne bom živela v mehurčku neutemeljenih strahov, vzela šivanko in ga predrla. Sedaj se na vse pretege trudi, da bi me ignorirala. Prav, kar naj se kuja. Vseeno mi je. 

Dnevi so postajali lepši. Za vsaj nekaj ur sem lahko pozabila na krizo, na katastrofe v svetu, izklopila vse novice po radiu in televiziji in verjela, da je v življenju vse mogoče. Raje sem šla na sprehod, se nasmehnila svojemu odsevu v ogledalu, ignorirala ogrce na svojem nosu in kakšno uro na dan namenila poslušanju glasne muzike, ki je udušila moj netreniran spremljevalni vokal. Neverjetno je, kako lahko takšne malenkosti vplivajo na tvojo samozavest. 

Moj fant me je na vsake toliko časa vprašal, če sem v redu. Ko sem ga z nasmehnom na obrazu vprašala, zakaj, mi je samo odvrnil, da me ni navajen tako sproščene in mirne. Zdelo se mu je, kot da imava zatišje pred nevihto. Smešno, da se mu sploh ne zdim normalna, ko okoli hodim kot sreča na dveh nogah in se bolj udobneje počuti takrat, ko ga Nergačka kritizira in strogo gleda izpod očal.

Ne samo, da sem naletela na presenečene odzive z okolice, tudi moj notranji jaz ni ostal neodziven. Ob vseh teh informacijah o tem, kaj človeka privede do uspeha in osebne sreče, me je zbadal z vprašanjem, zakaj sem celo življenje dovoljevala, da ljudje hodijo po meni. Zakaj sem morala svoje otroštvo preživeti v strahu pred bolečino, nesprejmanjem in neuspehom? Da, na nekatere stvari nisem imela vpliva, na večino pa sem. Bolj kot sem razmišljala o tem, bolj mi je postajalo jasno, da sem vedno imela možnost izbire. Le ob sebi nisem imela nekoga, ki bi me opomnil, kako močna in pogumna sem lahko, da bi lahko zmogla te korake. V sebi sem začutila pozabljeno jezo tiste majhne, poteptane deklice in začela razmišljati, kako lahko začnem celiti svoje stare rane. Upoštevala sem nasvet uspešnih slovenskih podjetnikov in se spravila v akcijo: Stopila sem s cone udobja. 

Preko izobraževanj in prebiranju knjig uspešnih podjetnikov sem prišla do spoznanja, da ni važno, koliko znaš. Bolj je pomembno, da začneš in se sproti učiš stvari, ki jih potrebuješ za svoje delo. Noben uspešen podjetnik ni uspel zato, ker je vse znal. Vrgel se je v vodo ter se začel učiti plavati. Na koncu je le preplaval eno dolžino ribnika. Ko je videl, da je tega zmožen, je skočil v neskončen ocean možnosti.

Začela sem razmišljati, da nisem brez razloga študirala socialno delo - vpisala sem se z željo, da bi lahko mladim sama dala drugačno izkušnjo. Da bi rada, da začutijo, da so sprejeti, takšni, kakršni so. Pri tem mi ni bilo važno, kako velik ali majhen bo moj prispevek k tej spremembi. Želim to opravljati.

Tako sem se skupaj s prostovoljci odločila, da bomo skupaj začeli s posebnim projektom pod geslom "Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu". Dovolj imamo poslušanja, da mladi niso za nobeno rabo, da ne znajo razmišljati s svojo glavo ter da se jim ne dovoljuje, da živijo svoje življenje po svojih okvirjih. Začeli smo z ustvarjanjem delavnic, s katerimi bi spodbudili drugačno miselnost pri mladih ter jim poskušali vcepiti v glavo, da morajo verjeti vase, se sprejemati in se imeti radi.

Sedaj že dober mesec delam na prav posebni delavnici za ta projekt. In prav tako kot sem se soočala s svojimi negativnimi prepričanji med spremljanjem virtualnih predavanj, sem se tudi tokrat ob ustvarjanju programa. V sebi sem naletela na nek zid. Velik strah pred izvajanjem določene ideje, ki se je v meni porodila kmalu po tem, ko sem začela spremljati predavanja. Ta ideja je še bolj drezala v moje prestrašeno bitje, ko sem si kupila knjigo Uresničite svoje poslanstvo. Da se nebi vdala pod težo nepotrebne panike in dvomov, sem iz preventive še dvakrat obiskala predavanje Dobre vile Maje. Nato pa sem se odločila. Dobro, vem, kaj bi rada naredila. Vem, kako bi rada to naredila. Zdaj pa je čas, da dejansko poskusim. In sem. Kontaktirala sem dve osebi, za katere sem mislila, da lahko prispevajo k našemu prostovoljemu projektu za mlade. Pri tem sem zelo pazila, da sem bila ob vsem tem še vedno jaz: preprosto, nerodno, navihano dekle z velikimi sanjami. Bilo mi je dovolj, da se skušam skriti za tistim umetnim profesionalnim odnosom, če takšna nisem v resnici. Dobra Vila Maja sama pravi, da moramo začeti živeti sebe - to, kar v resnici smo. 

Ne morem vam povedati, kakšno svobodo sem začutila, ko sem naredila ta korak. Bilo mi je vseeno, kakšen bo odziv. Pomembno je bilo samo to, da sem poskusila realizirati svoje ideje. Da sem resnično naredila vse, kar je bilo v moji moči. Ne želim se več zbuditi z obžalovanjem, da si nečesa niti poskusiti nisem upala. Bilo mi je dovolj tega strahu pred neznanim in neuspehom. Predvsem pa sem se želela osvoboditi strahu, da bom na svoja stara leta v svojo preteklost zrla z obžalovanjem in samoobtoževanjem.

Na moje veliko presenečenje, je bil odziv zelo pozitiven. Obe osebi, kateri sem kontaktirala, sta bili pripravljeni sodelovati. Ko sem dobila njuna sporočila, sem bila v popolnem šoku. Nisem mogla verjeti, da mi je dejansko uspelo. Tisti trenutek sem si želela, da bi lahko skakala do stropa, tako trapasto srečen občutek sem imela v sebi. S svojo akcijo sem presenetila vso svojo okolico - v njihovih očeh pa je bilo moč prebrati, da so že ves čas vedeli, da to zmorem. 

Čeprav se ne spoznam na Einsteinove teorije, pa sedaj začenjam razumeti njegovo logiko. Ni potrebno komplicirati življenja, lahko ga poenostavimo. To pa ne pomeni, da ga moramo narediti bolj enostavnega - do uspeha žal ni bližnjic. Vmes se lahko kje zmotiš, vendar je to samo dokaz, da delaš na spremembah. Tisti, ki se nikoli ni zmotil, še nikoli ni nič poskusil sprememniti. Do sprememb pa ne pride, dokler ne stopiš iz svoje cone udobja. Ko spremeniš tehniko reševanja svojih problemov, ko spremeniš svoj odnos do življenja. 

Zato sem sprejela zavezo, da delam na tem naprej. Cona udobja je dejansko cona trpljenja. Sprejela sem, da bo Nergačka vedno prisotna v moji zavesti - a samo zato, da me bo vedno lahko opomnila, česa še nisem uspela premagati v svojem življenju. Ne bo mi pa več težila glede zadev, ki sem jih že uspela premagati. In s tem, ko se bom soočala z njimi postopoma, vsak dan posebej, bom spreminjala tudi njo. Sčasoma bo postala manj zagrenjena in prestrašena. Znala bo sodelovati z menoj in nekoč bova lahko imele prav prijeten pogovor v družbi kakšne dobre kavice. 

Mogoče se sprašujete, zakaj sem v glavi prispevka objavila sliko tistega rozastega angela. Ta slika je moje delo in je odraz dela preteklega tedna. Z njo sem želela narisati čarobnost življenja, neskočno moč naše ustvarjalnosti in moči, ki jo imamo, da delamo spremembe. Zakaj pa odtenki rozaste? Jaz vas lahko vprašam nazaj: "ZAKAJ PA NE?"

Sedaj visi na steni prav posebne osebe, ki je bila pripravljena sodelovati z menoj v projektu za mlade. Bila je darilo v zameno za njen prispevek. Slikala sem si jo v spomin in v opomin, da nikdar, in resnično nikdar, več ne podvomim v svoje želje in ideje - življenje bo samo pokazalo, kam moram iti in kje se mi bodo zaprla vrata. Ne, naj se popravim - kje se mi bodo vrata odprla!

.

Moč besed

Danes sem imela z nekom zelo zanimiv pogovor. Pripravil me je do tega, da sem začela razmišljati o tem, kaj zares cenim v svojem življenju. Kar je pravzaprav smešno, glede na to, da nisva klepetala o ničemer pomembnem, a hkrati je bilo.  

Na koncu sva prišla do enakega zaključka: pogovor je pomemben, kot so pomembna naša čustva, ki jih imamo drug do drugega. 

Če se ne pogovarjamo med seboj, začnemo izgubljati drug drugega. Če resnično dobro pomislimo – ves naš odnos temelji na besedah. Na besedah sočutja, ljubezni in spoštovanja. Brez njih ne moremo vzpostaviti zaupnega in spoštljivega odnosa z nekom.

Če mi ne verjamete, poskušajte vzpostaviti z nekom odnos brez uporabe takšnih pozitivnih besed. Ugotovili boste, da so potrebne, če hočete, da ste ljudem všeč. Če tega ne želite, potem lahko po mili volji kažete sredinec in vsakega ozmerjate s kretenom. Čeprav vam tega ne priporočam - lahko se zgodi, da vam bo kdo začel obljubljati zlomljen nos in modrice.

Ob tem sem se spomnila na nek film, ki je skušal predstaviti, kakšen bi bil svet, če bi bili ljudje popolnoma objektivni. Dekle se je pripravljalo na prvi zmenek in preden jo je njen spremljevalec prišel iskat, se je odločila, da bo potešila samo sebe in se je šla samozadovoljevat. Ko je njen spremljevalec končno prišel, je odprla vrata in on jo je pohvalil, da dobro izgleda. Ona pa mu je priznala, da je to najbrž zaradi tega, ker se je ravnokar samozadovoljevala in še to je storila za vsak primer, če bi se danes njen spremljevalec izkazal za popolno neprivlačnega moškega. Premeri ga od nog do glave in mu tudi na glas pove, da ni videti nič posebnega. On je za trenutek presenečen in nato malo prizadet, vendar jo vseeno vpraša: »Torej si še želiš iti z mano na zmenek?« Za trenutek je videti, da okleva, nato pa ženska prikima in reče: »Tako ali tako sem lačna, po samozadovoljevanju sem vedno sestradana.«

Nad filmom sem bila totalno šokirana. Skušal je prikazati, kakšen bi bil svet brez laži in predati sporočilo, da besede lahko bolijo ter da se je včasih potrebno malo zlagati. Laži seveda ne podpiram – ampak kar sem želela povedati je to, da je uporaba besed še kako pomembna. Skozi celoten film se dekle uči, kako pomembno je, kaj nekomu rečemo ter da pazimo, da človeka ne prizadenemo. (oziroma da mu izkažemo spoštovanje, ne glede na to, kdo je in kako izgleda). Če se tega nebi naučila, bi na koncu ostala sama. Tako pa pristane ravno s tistim moškim, za katerega je sprva menila, da je popolnoma neprivlačen in z njim nima ničesar skupnega. 

In tako je tudi v življenju – besede so pomembne in gradijo odnose, družine, sorodstvo, državo. Lahko pa tudi razdirajo in uničujejo ter povzročajo vojne. Enak negativni učinek ima ignoriranje in odsotnost pogovora.

Priznam, sama sem se večkrat šla ''tihe maše'' s svojim fantom in ker sva oba precej trmasta, je to skorajda preraslo v tekmovanje, kdo je boljši. Namesto, da bi se pogovorila kot dve zreli odrasli osebi, sva se prerekala kot dva otroka. S kričanjem, izsiljevanjem in loputanjem vrat (večinoma z moje strani). Na koncu sva bila oba popolnoma čustveno izžeta in ko so nama stvari uhajale iz rok, sva resnično začela razmišljati, če sva sploh še za skupaj. Pri tem je res neverjetno to, kako hitro človek začne dramatizirati in samega sebe vidi kot glavni lik v žalostni telenoveli. Kar naenkrat se cel svet usede na tvoja ramena, bašeš se s sladkarijami, jokaš prijateljici v telefon, se tolažiš z nakupovanjem in pomisliš ali je lahko še slabše, ko (spet ob neprimernem trenutku) stopiš na tehtnico. O ja, ženske imamo res neverjeten talent, da v hipu najdemo razlog, zakaj je naše življenje ena velika drama. 

In potem je svet spet rožnat, ko se KONČNO pogovorita. In eden KONČNO prebije led in reče tisto slavno besedo OPROSTI. Verjemite mi, za nekoga, ki je tako ponosen, kot sem jaz, je ta beseda na zadnjem mestu v besednjaku. Ampak sem ugotovila, da me moj ego ne bo pripeljal prav daleč in da navkljub ignoriranju in kaznovanju svojega fanta ne bom dosegla, da bi me bolj spoštoval in cenil. Prej obratno. Pripeljala sem ga tako daleč, da se je še sam začel obnašati podobno in v obraz sem dobila zrcalno sliko, ki je ni bilo prijetno gledati. 

Takrat pa imaš na izbiro dve možnosti: ali se ugrizneš v jezik ter si priznaš, da si se motil ali pa vztrajaš v totalno destruktivnem obnašanju. Na srečo sedaj bolj vadim tisto prvo. Ni lahko, ampak je vredno. Na koncu ugotoviš, da ni bil v resnici ranjen tvoj ponos. Razlog se skriva v tisti majhni rani nekje znotraj nas, ob katero se je nekdo podrgnil in potresel nanjo še malo soli. Hkrati pa te pripravil do tega, da se iz majhne, tihe, nedolžne punčke skorajda spremeniš v serijsko morilko. Moj fant še vedno ne more preboleti mojega pogleda izpod očal, kadarkoli me spravi v slabo voljo. Pravi, da imam najhujši možni ubijalski pogled in ko ga tako ošvrknem, ima občutek, da mora zares previdno zbirati svoje besede. Seveda se mu jaz takrat samo smejem – ampak bolj zaradi tega, ker ima prav. Včasih znam biti res nepredvidljiva (ne skrbite, še je živ in zdrav).

Opazila sem tudi, da se ljudje na splošno radi pogovarjamo, ampak se nam zdi, da bomo v očeh drugih izpadli popolnoma trapasto, če bi prišli do nekoga in rekli: »Oprosti, kličem te kar tako, ker se že dolgo nisva pogovarjala.« Še bolj smešno bi se počutili, če bi to rekli nekomu od naših najbližjih. Najprej bi te začudeno pogledali, nato pa se začeli norčevati, če si pojedel nore gobe.

In sprašujem se, od kdaj nam je postalo tako nelagodno se z nekom pogovarjati? Z današnjim sogovornikom sva ugotovila, da je to postala posledica naših navad: Priti domov, se pozdraviti, na hitro pojesti kosilo/večerjo in se zapreti svojo sobo. Tako avtomatsko postaviš zid nekomu in mu fizično daš vedeti, da si nedosegljiv. 

Pri vsem tem je bilo najbolj zanimivo, da je sogovornik sam priznal, da mu to ni všeč ter da pogreša iskren pogovor med domačimi. Tako bi si bil vsaj na jasnem, kaj si o njem mislita njegova starša in onadva prav tako. Razumeli bi stališča eden drugega in nebi neprestano vso svojo energijo usmerjali v to, da bi eden drugemu ugajali, ampak bolj začeli sprejemati eden drugega. Morala sem se strinjati z njim in kar naenkrat se je najin klepet sprevrgel v resen pogovor, ki je vključeval polno mero iskrenosti ter čustev, ki jih od njega nisem navajena. Še bolj pa sem bila presenečena sama nad seboj. Nisem pričakovala, da se bom po takem pogovoru počutila tako dobro. Mogoče zato, ker sem dobila potrditev, da nisem edina, ki se ji zdijo takšne stvari tako pomembne. 

Sedaj, ko ne živim več doma, mi je to postalo še bolj pomembno. Ko si odrezan od svojih domačih, ti je pomembna vsaka minuta in ne tratiš časa z nepomembnimi stvarmi. Zanima te, kako so tvoji starši, kaj je novega. In kar naenkrat z njimi preživiš celo dopoldne, vmes pa spiješ dve ali tri kave. Če jih prej nisi mogel prenašati, sedaj komaj čakaš, da jih vidiš. Vse tiste njihove slabosti prezreš in ceniš vse, kar je dobrega pri njih. Če si prej komaj prenašal njihove nadležne sms-e, sedaj komaj čakaš, da te spet pokličejo ali napišejo kakšno sporočilo.

Ljudje smo res neverjetno zakomplicirana bitja. Ne moremo eden brez drugega, a hkrati bi se med seboj najraje pobili. Tista filozofija o krogu življenja iz Levjega kralja tukaj malo spodleti. 

Ugotovila sem, da zame obstaja samo ena rešitev, če želim, da bi shajali eden z drugim: pogovarjati se moram z njimi. Četudi je včasih težko in boleče, me je sram ali imam občutek, da ne bodo razumeli. Včasih moram to storiti zato, ker je breme, ki ga nosim pretežko. Včasih zato, ker imam slabo vest in se moram opravičiti. Včasih zato, da sem lahko nekomu v oporo in pomoč. Ali pa tudi zato, ker mi je enostavno dolgčas. Ne skrivam več svojih čustev, tako kot sem jih prej. In skušam biti iskrena ter resnično povem to, kar si mislim. Če se želim pogovarjati s fantom, mu to dobesedno povem. Če mi je bilo prijetno na kavi s prijateljem, mu to povem. Ne skrivam svoje navezanosti na njih in jih objamem, ko tako čutim. Sprva se mi je zdelo, da bom videti smešna. Sedaj pa vidim, da me ljudje zaradi tega bolj spoštujejo in cenijo mojo iskrenost, besede ter objeme. Zgodi se tudi, da me sami prej objamejo kot jaz njih. In to je neverjetno lep občutek. 

Čas je za spremembe

Že nekaj časa razmišljam o tem, kako dolgo časa človek potrebuje za kakršno koli spremembo. In kako zelo hitro dopustimo, da nas strah premaga, preden dejansko naredimo prve korake v neznano. Ko pa ga končno premagamo, ugotovimo, da sploh ni tako hudo, kot smo si predstavljali, da bo.

V svojem življenju sem vse prevečkrat pustila, da me strah popolnoma pohodi. Zdaj, ko imam priložnost stati na svojih nogah, ko nisem več odvisna od svojih staršev in bi se morala zanesti nase, pa opažam, da šele sedaj shodila in naredila prve korake v svoje življenje.

Ne razumem, zakaj nas odrasli samo v našem otroštvu hranijo s pozitivnimi stvarmi, nam nudijo igrače, da spodbujajo našo ustvarjalnost in navdihujejo z upanjem, da smo lahko vse, za kar se odločimo. Zakaj potem to postane kar naenkrat težko, ko začneš odraščati? Zakaj se začnejo postavljati vprašanja: »Ali si prepričana, da je to res tisto, kar si želiš?«, » Ali si prepričana, da so tvoji cilji in želje realne?«

Večina nas je takih, ki lahko rečemo, da nismo imeli normalnega otroštva. Saj veste, tistega čarobnega otroštva, za katerega bi lahko rekli, da je bil najlepši del naših življenj in bi se s hvaležnostjo ozrli nazaj vanj in bi nam pričaral nasmeh na obraz. Sama sem bila deležna drugačnega otroštva. Odraščala sem v družini, kjer je bila že globoko zakoreninjena odvisnost od alkohola. Namesto, da bi ob prihodu domov doživljala varnost in sprejetost, sem v strahu pričakovala prihod svojega očeta iz službe oziroma bolje rečeno iz gostilne. In ti prihodi domov nikoli niso bili prijetni, ker nas je vedno pričakala oseba, ki je neprestano kritizirala naše lastnosti, ubijala naše sanje in neprestano podcenjevala naše sposobnosti. Ko je človek tega deležen na vsakodnevni bazi, je težko, da temu nebi verjel, kajne?

Da to nebi bilo dovolj, sem imela še probleme z debelostjo. In nikjer nisem bila varna pred zbadljivkam in žaljivkami na račun svojega videza. Ne v šoli, ne doma. Moja osnovno šolska leta so bila zame največji pekel, ki sem ga doživljala v svojem življenju. Težko je shajati v družini, kjer so popolnoma skrhani odnosi in ni čutiti nobene varnosti in ljubezni. Še težje pa se je ob vsem tem spopadati še s težavami, ki jih doživlja vsak odraščajoč najstnik. Vse imajo en skupni imenovalec – sprejetost v družbi. Pri meni ni minil niti en dan, ko nebi bila deležna kakšnih ukan in žaljivk s strani svojih sošolcev. Še huje pa je bilo, ko so takšno obnašanje podpirali celo moji učitelji. 

Seštej ena plus ena in dobiš samozavest in ljubezen do sebe na totalni nuli. 

Kako se človek potem premakne s take mrtve točke? Ne bom lagala, še sama ne vem, kako mi je uspelo. Tisti dan, ko sem doživela zadnji osnovno šolski dan, je bil zame najsrečnejši dan v mojem življenju. Rekla sem si, da bom obrnila nov list (za hrbtom pa močno držala fige, da bo srednja šola veliko lepša kot je bila osnovna šola). In na mojo veliko srečo, je bila. Navkljub vsemu, nobena nesreča ne traja večno, kajne? Čeprav sem se velikokrat jezila na tistega tam zgoraj, kako je lahko tako krut do mene in mojih domačih, da dopušča takšne hude stvari.

Hočem reči, vsi imamo negativne izkušnje, ki so nas zaznamovale. In ja, želeli bi si, da se nikoli nebi zgodile, ali še huje, da bi se še kdaj ponovile. Ampak ravno te so mene zaznamovale na takšen način, da sem v sebi skozi srednje šolska leta našla svojo pozitivno jezo in si rekla: »Dovolj je bilo!« Zbrala sem pogum in si rekla, da bom vsem dokazala, da zmorem. Učiteljem, ki so vsa ta leta podcenjevali moje sposobnosti, staršem, da zmorem več, kot oni mislijo ter vsem tistim, ki so me kdajkoli prizadeli, da ne morejo več hoditi po meni.

Po vseh tistih povprečnih ocenah, ki sem jih dobivala v osnovni in srednji šoli, sem zadnja dva letnika gimnazije končala s prav dobrim uspehom. Celo splošno maturo sem zaključila z lepo štirico. In to učenka, za katero so v drugem razredu osnovne šole govorili, da bo morala hoditi v posebno šolo. Z dvignjeno glavo sem šla naprej in študij zaključila z odliko. 

Rane, ki jih je pustila moja preteklost in moja družina se še sedaj celijo. Zato pravim, da se mi šele sedaj zdi, da sem shodila. Da sem naredila prve korake v svoje življenje. Vse se moram na novo naučiti, spremeniti moram svoja prepričanja, ki so v meni tako globoko zakoreninjena. Zato, da bom lahko živela drugače, kot so moji starši. Zato, da bom jaz bolj prijazen obraz nekomu, ki je šel čez podobne težave kot jaz. Ko pogledam današnjo mladino, v sebi začutim tako hudo jezo do vseh, ki jih vzgajajo. Kaj delajo z njimi v šoli in doma, da imajo v sebi toliko jeze? Kaj se jim je zgodilo, da dobijo občutek vrednosti šele takrat, ko nekoga ponižujejo? Kdo jim je vgnetel v njihove možgane, da so nesposobni in nevredni ničesar?

Jaz nočem biti ena izmed teh ljudi. Hočem biti drugačna. Hočem biti srečna. Nočem se več prebuditi z žalostjo v sebi. Lahko odprem oči in se nasmehnem dnevu, ki je pred menoj. Zakaj tega nebi storila? Samo zato, ker bi drugi rekli, da je to neumno? Že zdavnaj so mimo časi, ko bi morali slediti črednemu nagonu. Če še ne veste, je to edina stvar, ki resnično ubija naš resnični jaz in našo osebno srečo. Ne, jaz imam tega dovolj. 

In ker hočem biti drugačna, bom dovolila, da me svet vidi, takšno, kakršna sem: Malo nerodno zmešnjavo na dveh nogah, ki ima v sebi polno veselja in otroškosti. To sem pač jaz.

Zato bom še naprej gledala risanke, zbirala igračke iz Kinder jajčka, jokala ob romantičnih filmih, plesala medtem, ko sesam stanovanje, pela pod tušem (v mejah normalne jakosti, razen če ni nikogar doma),  ustvarjala in ohranjala svojo otroškost. Igrala se bom s svojim življenjem na varen in pozitiven način. Ne potrebujem v svojem življenju ljudi, ki dvomijo vame ali me žalijo. Ne potrebujem ob sebi nekoga, ki me bo popolnoma izčrpaval samo zato, ker se ne počuti dovolj ljubljenega. Ne bom več koš za smeti ali zadnja odrešilna bilka, ki jo lahko pokličeš, kadarkoli hočeš. 

Ne vem, kam me bo peljalo življenje. Ampak vam ne znam povedati, v kakšno olajšanje mi je, da mi ni treba zares skrbeti. Edina moja naloga je ta, da sledim sebi in bo vse v redu. Vsi vemo, da je to edini recept za našo srečo in uspeh na kateremkoli področju. Včasih le potrebujemo nekaj časa, da se s tem soočimo in si to priznamo. Mogoče mine nekaj mesecev ali celo let, a prej ali slej pridemo do tja. Kar poglejte znane osebnosti – kdo izmed njih je postal uspešen zato, ker je sledil prepričanju ostalih? Nihče. Sledili so svojemu notranjemu glasu in svojim željam. Sodelovali so z ljudmi, ki so si upali in so verjeli v njih.

Zato se sedaj sprašujem, zakaj bi nehali stvari tako početi, kot jih počnejo otroci? S toliko strasti in upanja? Če v preteklosti niste imeli te priložnosti, kdo vam preprečuje, da nebi bili sedaj vse tisto, kar ste si vedno želeli biti? Kdo je rekel, da si ne smete kupiti nove makete letala, obiskovati risarski tečaj, se vključiti v Društvo ljubiteljev krompirja, enkrat na teden prevoziti gokart proge ali gledati Disneyjevih risank? Mogoče se sliši smešno, ampak jaz v njih odnesem več pozitivnih sporočil kot v katerikoli knjigi za samopomoč. Zakaj? V resnici vidim tam svoj notranji boj med dobrim in slabim, med svojimi sanjami in svojimi dvomi. Glavno sporočilo, ki ga vedno dobim iz njih pa je upanje. Upanje, da lahko nekaj spremenim. Da sem lahko to, kar sem in da je to povsem dovolj. Ni se mi potrebno dokazovati, potrebujem pa vero v sebe in zaupanje, da bom zmogla. Iz enega preprostega razloga: ker nihče ne dela, ne živi in ne razmišlja tako kot jaz. In samo zato lahko hodim po svoji poti in se ne oziram na ostalo in lahko verjamem, da mi bo uspelo. 

Zato se sedaj trudim vsak dan sprejeti odločitev, da lahko danes naredim vsaj za 1% spremembe. Se vsaj malo izboljšam, lahko nekaj naredim za svoje sanje in svojo srečo. Jaz bom v svojem življenju sama sebi junak. Samosvoja Tina Maze, ki bo z vztrajnostjo premagovala vse ovire na svoji poti. Dolgolaska, če hočete, ki bo sledila tistim neznanim zvezdicam v daljavi in naredila ovinek mimo ljudi, ki me ne podpirajo. Samosvoja Elsa, ki bo v svojih ranah in pomanjkljivostih našla moč in zaupanje, da je vedno nekdo ob meni, ki mi bo pripravljen pomagati. Samosvoja Ariela, ki bo drzna, polna veselja do življenja in radovednosti do vsega novega.

In kar je najbolj pomembno - da sem lahko vse to, ne potrebujem usluge od zlobne čarovnice, čarobnega prahu, da bom lahko letela ali čarobne svetilke, da mi bo uresničila vse želje. Vse čarobne sestavine za svoje življenje nosim že v sebi. Hm, kdo bi si mislil?