Koliko časa mora preteči, da se resnično osvobodiš vseh negativnih prepričanj ter se nehaš prilagajati drugim? Koliko časa mora preteči, da spoznaš, da si najbolj srečen šele takrat, ko resnično živiš sebe? Prej tega nisem razumela - sedaj pa mi postaja čedalje bolj jasno. To niso samo filozofoske cvetke, ki bi jih rada vsadila v vašo glavo. Dejansko je to resnica.
Za mano je takšen prelomen teden. Ko sem že mislila, da sem poskusila že vse mogoče, sem spet uspela presenetiti samo sebe. Kar me nebi smelo presnetiti, moj notranji jaz ima takšno navado, da rad popestri moje življenje in mi pomaha še s kakšnim strahcem, s katerim se moram še soočiti.
Trenutno se ukvarjam z nekim projektom za mlade, ki je postaja iz tedna v teden čedalje bolj oseben. Ideja o njem se je začela razvijati pred dobrim mesecem nazaj, ko sem 14 dni spremljala virtualno predavanje Bodi sprememba. Čeprav je bil namenjem podjetnikom, sem se odločila, da predavanja vseeno spremljam. Škoditi mi ne more, sem si mislila. In bolje ter koristneje bo, če dopoldanske ure namenim izobraževanju kot pa jeznemu klikanju na miško medtem ko si ogledujem dolgočasne zaposlitvene oglase.
In sem se spravila v pogon. Zjutraj sem zgodaj vstala, zajtrkovala ter odšla v virtualno predavalnico. Pripravila sem si žitno kavo, zvezek in kemični svinčnik. Ker sem med predavanji vedno rada risala srčke in zvezdice v kote A4 lista, sem za vsak primer pripravila še nekaj flumastrov in barvnih kemikov. Počutila sem se kot šolarka na prvi šolski dan.
Ko sem se udeležila prvih predavanj, sem ugotovila, da so bili moji strahovi glede njihove uporabne vsebine popolnoma odveč. Ne samo, da so bili nasveti uporabni, bili so predvsem življenjski. In zato sem se odločila, da vztrajam celih 14 dni dokler bodo predavanja trajala.
In tako sem vsak dan spoznala nekaj novega. A po drugi strani ničesar takšnega, kar globoko v sebi že nebi vedela. Navdušena sem bila nad njihovimi zgodbami o uspehu, nad tem, kako odkrito so govorili o vzponih in padcih ter pokazali svojo človeško, ne samo podjetniško stran. Ob vsem tem pa sem v sebi doživljala nekakšen notranji potres - zdelo se mi je, da se mi vse prelamlja na pol. En del me je hotel prepričati, da ne počnem ničesar smiselnega ter naj se grem raje prijaviti na zavod za zaposlovanje. Drugi del mene, tisti moj večni sanjač, pa me je spodbujal kot mamica spodbuja majhnega otroka, naj vztrajam, poslušam ter se učim. Se ve, kateri del je zmagal - noben ne mara nergačev ter kritikov.
Potem pa sem ugotovila, zakaj se je tisti nergaški del mene tako upiral. Z vsakim predavanjem sem odnesla nekaj več in hkrati odkrivala samo sebe. Morala sem se pogledati v ogledalo ter soočiti z nekaterimi prepričanji, ki krojijo, ali bolje rečeno, ovirajo moje življenje. Nergački to ni bilo všeč, ker se bolje počuti, ko v svoje življenje ne vpletam sprememb. Na koncu sem se morala skregati z njo, da ne bom živela v mehurčku neutemeljenih strahov, vzela šivanko in ga predrla. Sedaj se na vse pretege trudi, da bi me ignorirala. Prav, kar naj se kuja. Vseeno mi je.
Dnevi so postajali lepši. Za vsaj nekaj ur sem lahko pozabila na krizo, na katastrofe v svetu, izklopila vse novice po radiu in televiziji in verjela, da je v življenju vse mogoče. Raje sem šla na sprehod, se nasmehnila svojemu odsevu v ogledalu, ignorirala ogrce na svojem nosu in kakšno uro na dan namenila poslušanju glasne muzike, ki je udušila moj netreniran spremljevalni vokal. Neverjetno je, kako lahko takšne malenkosti vplivajo na tvojo samozavest.
Moj fant me je na vsake toliko časa vprašal, če sem v redu. Ko sem ga z nasmehnom na obrazu vprašala, zakaj, mi je samo odvrnil, da me ni navajen tako sproščene in mirne. Zdelo se mu je, kot da imava zatišje pred nevihto. Smešno, da se mu sploh ne zdim normalna, ko okoli hodim kot sreča na dveh nogah in se bolj udobneje počuti takrat, ko ga Nergačka kritizira in strogo gleda izpod očal.
Ne samo, da sem naletela na presenečene odzive z okolice, tudi moj notranji jaz ni ostal neodziven. Ob vseh teh informacijah o tem, kaj človeka privede do uspeha in osebne sreče, me je zbadal z vprašanjem, zakaj sem celo življenje dovoljevala, da ljudje hodijo po meni. Zakaj sem morala svoje otroštvo preživeti v strahu pred bolečino, nesprejmanjem in neuspehom? Da, na nekatere stvari nisem imela vpliva, na večino pa sem. Bolj kot sem razmišljala o tem, bolj mi je postajalo jasno, da sem vedno imela možnost izbire. Le ob sebi nisem imela nekoga, ki bi me opomnil, kako močna in pogumna sem lahko, da bi lahko zmogla te korake. V sebi sem začutila pozabljeno jezo tiste majhne, poteptane deklice in začela razmišljati, kako lahko začnem celiti svoje stare rane. Upoštevala sem nasvet uspešnih slovenskih podjetnikov in se spravila v akcijo: Stopila sem s cone udobja.
Preko izobraževanj in prebiranju knjig uspešnih podjetnikov sem prišla do spoznanja, da ni važno, koliko znaš. Bolj je pomembno, da začneš in se sproti učiš stvari, ki jih potrebuješ za svoje delo. Noben uspešen podjetnik ni uspel zato, ker je vse znal. Vrgel se je v vodo ter se začel učiti plavati. Na koncu je le preplaval eno dolžino ribnika. Ko je videl, da je tega zmožen, je skočil v neskončen ocean možnosti.
Začela sem razmišljati, da nisem brez razloga študirala socialno delo - vpisala sem se z željo, da bi lahko mladim sama dala drugačno izkušnjo. Da bi rada, da začutijo, da so sprejeti, takšni, kakršni so. Pri tem mi ni bilo važno, kako velik ali majhen bo moj prispevek k tej spremembi. Želim to opravljati.
Tako sem se skupaj s prostovoljci odločila, da bomo skupaj začeli s posebnim projektom pod geslom "Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu". Dovolj imamo poslušanja, da mladi niso za nobeno rabo, da ne znajo razmišljati s svojo glavo ter da se jim ne dovoljuje, da živijo svoje življenje po svojih okvirjih. Začeli smo z ustvarjanjem delavnic, s katerimi bi spodbudili drugačno miselnost pri mladih ter jim poskušali vcepiti v glavo, da morajo verjeti vase, se sprejemati in se imeti radi.
Sedaj že dober mesec delam na prav posebni delavnici za ta projekt. In prav tako kot sem se soočala s svojimi negativnimi prepričanji med spremljanjem virtualnih predavanj, sem se tudi tokrat ob ustvarjanju programa. V sebi sem naletela na nek zid. Velik strah pred izvajanjem določene ideje, ki se je v meni porodila kmalu po tem, ko sem začela spremljati predavanja. Ta ideja je še bolj drezala v moje prestrašeno bitje, ko sem si kupila knjigo Uresničite svoje poslanstvo. Da se nebi vdala pod težo nepotrebne panike in dvomov, sem iz preventive še dvakrat obiskala predavanje Dobre vile Maje. Nato pa sem se odločila. Dobro, vem, kaj bi rada naredila. Vem, kako bi rada to naredila. Zdaj pa je čas, da dejansko poskusim. In sem. Kontaktirala sem dve osebi, za katere sem mislila, da lahko prispevajo k našemu prostovoljemu projektu za mlade. Pri tem sem zelo pazila, da sem bila ob vsem tem še vedno jaz: preprosto, nerodno, navihano dekle z velikimi sanjami. Bilo mi je dovolj, da se skušam skriti za tistim umetnim profesionalnim odnosom, če takšna nisem v resnici. Dobra Vila Maja sama pravi, da moramo začeti živeti sebe - to, kar v resnici smo.
Ne morem vam povedati, kakšno svobodo sem začutila, ko sem naredila ta korak. Bilo mi je vseeno, kakšen bo odziv. Pomembno je bilo samo to, da sem poskusila realizirati svoje ideje. Da sem resnično naredila vse, kar je bilo v moji moči. Ne želim se več zbuditi z obžalovanjem, da si nečesa niti poskusiti nisem upala. Bilo mi je dovolj tega strahu pred neznanim in neuspehom. Predvsem pa sem se želela osvoboditi strahu, da bom na svoja stara leta v svojo preteklost zrla z obžalovanjem in samoobtoževanjem.
Na moje veliko presenečenje, je bil odziv zelo pozitiven. Obe osebi, kateri sem kontaktirala, sta bili pripravljeni sodelovati. Ko sem dobila njuna sporočila, sem bila v popolnem šoku. Nisem mogla verjeti, da mi je dejansko uspelo. Tisti trenutek sem si želela, da bi lahko skakala do stropa, tako trapasto srečen občutek sem imela v sebi. S svojo akcijo sem presenetila vso svojo okolico - v njihovih očeh pa je bilo moč prebrati, da so že ves čas vedeli, da to zmorem.
Čeprav se ne spoznam na Einsteinove teorije, pa sedaj začenjam razumeti njegovo logiko. Ni potrebno komplicirati življenja, lahko ga poenostavimo. To pa ne pomeni, da ga moramo narediti bolj enostavnega - do uspeha žal ni bližnjic. Vmes se lahko kje zmotiš, vendar je to samo dokaz, da delaš na spremembah. Tisti, ki se nikoli ni zmotil, še nikoli ni nič poskusil sprememniti. Do sprememb pa ne pride, dokler ne stopiš iz svoje cone udobja. Ko spremeniš tehniko reševanja svojih problemov, ko spremeniš svoj odnos do življenja.
Zato sem sprejela zavezo, da delam na tem naprej. Cona udobja je dejansko cona trpljenja. Sprejela sem, da bo Nergačka vedno prisotna v moji zavesti - a samo zato, da me bo vedno lahko opomnila, česa še nisem uspela premagati v svojem življenju. Ne bo mi pa več težila glede zadev, ki sem jih že uspela premagati. In s tem, ko se bom soočala z njimi postopoma, vsak dan posebej, bom spreminjala tudi njo. Sčasoma bo postala manj zagrenjena in prestrašena. Znala bo sodelovati z menoj in nekoč bova lahko imele prav prijeten pogovor v družbi kakšne dobre kavice.
Mogoče se sprašujete, zakaj sem v glavi prispevka objavila sliko tistega rozastega angela. Ta slika je moje delo in je odraz dela preteklega tedna. Z njo sem želela narisati čarobnost življenja, neskočno moč naše ustvarjalnosti in moči, ki jo imamo, da delamo spremembe. Zakaj pa odtenki rozaste? Jaz vas lahko vprašam nazaj: "ZAKAJ PA NE?"
Sedaj visi na steni prav posebne osebe, ki je bila pripravljena sodelovati z menoj v projektu za mlade. Bila je darilo v zameno za njen prispevek. Slikala sem si jo v spomin in v opomin, da nikdar, in resnično nikdar, več ne podvomim v svoje želje in ideje - življenje bo samo pokazalo, kam moram iti in kje se mi bodo zaprla vrata. Ne, naj se popravim - kje se mi bodo vrata odprla!
.
