Nenavadno, ampak želje se ti lahko uresničijo

Za menoj je čudovita nedelja. Bil je eden tistih dni, ki ti spravi en velik otročji nasmešek na obraz vsakič, ko se spomniš nanj. Zakaj ne more biti vsak dan takšen? V resnici je lahko…

Pred leti, ko sem prvič slišala skupino One republic in njihovo pesem Apologize, sem se takoj zaljubila v besedilo in melodijo. In ko je prišel njihov prvi album, sva si s sestro obljubili, da bova šla na njihov koncert, takoj ko bo to mogoče. In minila so leta, postali so slavni, njihove pesmi navdih mnogim, priredbe njihovih največjih uspešnic so se začele prepevati na vseh možnih glasbenih šovih. V meni pa je bil tisti vzvišen ljubosumen občutek češ, ''Jaz sem bila med prvimi, ki sem se zaljubila v njih. In zdaj se ti razglašaš za ''biggest fana?!''. Seveda, sem bila daleč od tega, da bi znala vsa njihova besedila na pamet. Ampak ni bila poanta v tem. Težko namreč najdem kakšno skupino, katerih besedila bi me tako nagovorila kot njihova. Melodije so bile samo češnja na vrhu velike sladoledne kupe. Mogoče se sliši vse skupaj smešno, ampak sem prepričana, da nisem edina, ki tako razmišlja, vsakič, ko radio postaje oznanijo najbolj sveže hite, in si rečeš ''pha, jaz sem jo že slišala pred meseci''. Seveda, le kaj to pove o meni? To, da preživim vsaj dve ure na dan na you tube-u sigurno ne. Definitivno ne.

Seveda sem kupila karto za koncert še isti dan, ko so prišle ven. Aprila, čeprav je bil koncert napovedan šele novembra. In seveda sem bila samovšečna zadnje par dni pred koncertom, ko so ostali obupno iskali še zadnje sedeže ali stojišča. Logično, da bi jih morali kupiti že prej, ali ne? No ja, vsaj takšnim norcem, kot sem jaz, se to zdi čisto smiselno in edino logično.

Ko pa je končno prišel tisti novembrski dan, nisem občutila prav nobenega posebnega navdušenja. Ja, na koncert grem, pa kaj potem? Dopoldne sem se zamotila z mislimi o zdravem življenju, ko sem poslušala predavanje Savine Atai na sejmu Narava in zdravje, posledično pa prebila čas po stojnicah s superživili, zeliščnih bio čajev in drugih terapevtsko bioloških čarovnij. Človek bi težko razmišljal o čem drugem, ko te obkroža množica stojnic in vsaka s prstom kaže nate, da je tukaj ali tam nekaj, kar rabiš in je super nujno, da začneš uporabljati. Seveda težko rečem ne, kadar gre za moje zdravje. Pa vsiljivim prodajalcem na stojnicah tudi. In kot bi mignil je bilo kosilo mimo, moja sestra, ki je ujela zadnji vlak glede nakupa kart, pa je prišla s svojim fantom k meni in skupaj smo se odpravili v Stožice.

Ko smo prispeli, sva z sestro že otroško skakljali proti športni dvorani in se veselili naslednjih par uric. Takoj sem pozabila, da sem bila pred slabimi tremi tedni operirana in mi manjka žolčnik, notranji šivi pa še niso zaceljeni. Navdušenje me je premagalo.

Na žalost sva bili s sestro na različnih tribunah, jaz na eni strani odra s svojim dragim, ona s svojim na nasprotni. Pomahali sva si preden so se zaslišali udarni basi predskupine Kongos in jaz sem takoj obžalovala, da nisem s seboj prinesla zamaškov za ušesa. Pa ne, da predskupina ni bila dobra – bila je odlična. Le moji ubogi prepokani bobniči so kričali, da mogoče ne bom preživela tega večera. Odločila sem se, da jih ignoriram in šele pri zadnji skladbi predskupine ugotovila, da jo dejansko poznam. Hja, kratkočasenje na you tube-u se je končno izplačalo. Čeprav je bilo malo čudno, da sem navdušenje nad njimi (beri kričanje) pokazala šele, ko so skorajda odhajali z odra.

Seveda je bilo moje veselje za več milijonov oktav višje, ko je na oder prišel One republic. Takrat pa sem si končno priznala, da najbrž ne spadam v skupino najbolj psihično uravnovešenih ljudi. Tudi dejstvo, da imam blond lase, me ni rešilo pred presenečenimi pogledi ostalih poslušalcev zraven mene. Moj fant se je najbrž delal, da me ne pozna, ker je večina koncerta presedel. Ampak najbolj zabavno mi je bilo pa dejstvo, da mi je bilo zares vseeno. To pa se pri meni ne zgodi vsak dan. In sem se prepustila ter enostavno uživala. V preglasnem bobnenju basov, v čudovitem vokalu pevca Ryana, vzhičena nad spretnimi prsti njegove ekipe, ki so igrali na instrumente. Nad lučmi in množico ljudi, ki je skupaj z mano občudovala oder, energijo celotne skupine in s telefoni osvetljevala celotno dvorano medtem ko so le-ti skušali ujeti drobce spominov na ta večer.   

To, da se je vsem utrgalo, ko je nekdo vrgel zastavo v pevca, on pa jo je obesil na svoj mikrofon, ni treba posebej poudarjati. Še malo bolj pa ob dejstvu, ko nas je pohvalil, da je to najboljši koncert cele turneje. Upam, da to ne reče na vsakem koncertu. Ker sem se res potrudila, da bi bili najboljše možno občinstvo. Res, lahko preverite moje glasilke (slika: https://pbs.twimg.com/media/B2g-fKvCQAAN2Nc.jpg:large).

In potem je prišel tisti trenutek, ko je Ryan sredi množice na majhnem odru na klavir zaigral Apologize. In skoraj bi zajokala. Z očmi sem ošvrknila tribuno nasproti mene in iskala sestrino podobo v množici obrazov. Spraševala sem se, ali tudi ona v tem trenutku čuti isto kot jaz. Ali je tudi ona tako obnemela od sreče kot sem jaz v tistem trenutku, ko sem se spomnila na tisti trenutek, ko sva si obljubili, da bova šli na njihov koncert. In udarilo me je. Tukaj sem, gledam naravnost v njih, gledam kako Ryan jemlje telefone oboževalcev in se snema, skače po odru in se dotika rok vzhičenih najstnic – še sam je prevzet na glasno množico. Želja se mi je izpolnila. Resnično se mi je izpolnila. Pljuča so se mi zatresla od nenadzorovanega smeha in čez obraz se mi je narisal tako širok nasmešek, da so me lica že bolela. In pomislila sem, če je to sreča, naj prosim traja za vedno.

Čudovit prizor na ''dream team top pop music machine'' bi jaz rekla (slika: http://mojpogled.net/wp-content/uploads/2014/10/OneRepublic-Ljubljana-1.jpg) .

In tako se je navdušenje stopnjevalo, z mojim čedalje bolj hripavim glasom, bolečim grlom in vročimi lici. Moj fant je že gledal na uro, kdaj bo konec koncerta – res ni to njemu najbolj priljubljena glasbena zvrst – medtem ko sem jaz skupaj z množico prosila skupino, naj še igra, naj ne gre iz odra. Usmilili so se nas še s tremi pesmimi, zaključili z še eno uspešnico Lose myself - jaz pa sem mislila, da me bo odneslo, ko je iz topov okoli odra skupaj z oglašujočim ritmom naenkrat butnil ognjemet okrasnega papirja.

Ko smo odhajali iz dvorane, sploh nisem bila pri sebi. Iskala sem sestro,  fantu pa govorila, kako neverjetno dobro je bilo. In vem, da sem se že ponavljala kot stara vinilna plošča, ampak enostavno nisem našla besed, da bi opisala svojo evforijo. Sedaj mi je bilo popolnoma jasno, zakaj se njemu utrga kot da bi ušel iz psihiatrične ustanove vsakokrat, ko greva na kakšen večji koncert kakšnega slavnega DJ-a.

V vsej množici oboževalcev sem se komaj izmaknila novinarjem in snemalnim ekipam, da me nebi slučajno ustavili in spraševali, kakšen se mi je zdel koncert. Verjemite mi, da več kot ''em'' ali ''uf'' ali ''oh'' nebi spravili z mene. Ni treba, da cela Slovenija gleda prispevek na poročilih, kako jecljam pred kameram, takoj po objavljenih črnih kronikah in političnih cvetkah tistega dne. Bila bi kot uradna potrditev, da se slovenskemu narodu meša. Ne, res slaba reklama.

S sestro sva si izmenjali svoje vtise, obe prepričane, da ne greva zadnjič na njihov koncert in popolnoma zaznamovane s to izkušnjo. Naslednje jutro mi je napisala, da je tako zelo uživala, da je še sanjala koncert celo noč in da greva naslednje leto junija kar v Srbijo na njihov koncert. Ne bom se pritoževala, če pride do tega. Da spet vidim celotno ekipo, ob tem pa se igram še turistko, ki ne zna srbohrvaščine? Super, ali je možno že kupiti vstopnice v predprodaji? (Ne še, sem preverila. Ampak v roku enega tedna pa že.)

Nov teden je pred mano, jaz pa imam občutek kot da moje srce poje in oči se mi svetijo od veselja. Počutim se, kot da bi lahko premikala gore. Ja vem, kako trapasto se sliši. Skoraj preveč poetično.

Uresničila se mi je želja! Končno sem se zavedala, kaj to pomeni. Ne samo da me včasih vesolje posluša in usliši, ampak če si res močno želiš tako ali tako nima izbire, da bi se izšlo kakorkoli drugače kot bi ti hotel. In naj bo želja še tako majhna in skromna, ko se zgodi, si presrečen. Obnemelo hvaležen in si želiš, da ta trenutek nebi nikoli minil. In tudi ko mine in čeprav si želiš, da bi ga lahko ponovil, je njegova čarobnost ravno v tem, da je neponovljiv spomin. Nič ga ne more vrniti. Niti nakup njihove majice ali plakata One republic, četudi si to želiš in na vse kremplje prepričuješ svojega fanta, da te spravi v kolono kričečih afnastih najstnic (Čeprav sem med zadnjo pesmijo vseeno v zraku ujela nekaj okrasnega papirja, za vsak primer, seveda.). Tisto, kar dobiš, je zapečateno v srcu. Kot prva simpatija.

Zdaj pa je nastopil nov teden in čakajo me novi izzivi. Ta izkušnja me je naučila, da ni nič narobe, če si kaj želiš. Ker želje imajo moč, da te ženejo naprej in ko si enkrat na cilju, si hvaležen za pot, za lekcije in dosežen cilj. Četudi pomeni, da te zjutraj pričaka lažji glavobol in boleče grlo. Pa ne zaradi alkohola, se razume. Kdo ima čas sploh kaj piti medtem ko skačeš v zrak in brzdaš svoje roke, da nebi komu prisolile zaušnice? 

Življenje je res lahko lepo, ko se nehaš obremenjevati z okolico, ko enostavno spustiš breme zahtev bližnjih in družbe in enostavno začneš poslušati sebe. Oziroma začne Vesolje poslušati tebe. Po takem večeru, ko sem ga doživela včeraj, kako nebi mogla v to verjeti? In uganite kaj, uspela sem ga preživeti brez zamaškov za ušesa, pa tudi šivi od operacije so ostali celi. Vsaj mislim.