Priprava na novo leto - in ne, ni tisto, kar mislite.

Spet je teden naokoli in še dober teden do božiča. Kamorkoli greš te spremljajo lučke, okrašene smrečice, vonj po kuhanem vinu in božično novoletne pesmi. Še v avtu nimaš miru, ker na vseh radijskih postajah med vsemi glasbenimi hiti cingljajo zvončki Božičkovih sani. Ampak preden se prepustite vsemu kičastemu in skomercializiranemu božično novoletnemu praznovanju, si vzemite čas zase in se ozrite vase.

 

Čeprav je lepo praznovati konec leta in se srečati s prijatelji, ki jih že lep čas nisi videl, so mi misli ta teden zahajale povsem v drugo smer. Razmišljala sem predvsem o tem, kaj mi je to leto prineslo, koliko sem se naučila o sebi in o drugih, v čem sem napredovala in kje sem delala napake. 

Ne glede na vse, lahko rečem, da je za menoj zanimivo leto. Od iskanja službe, spoznavanja novih sodelavcev in prijateljev, reševanja problemov v lastni družini do skrbi za svoje lastne zdravje – tako psihično kot fizično. In čeprav se nisem z vsem vedno soočila tako kot bi se morala, sem vseeno hvaležna za vso pot, ki sem jo prehodila v letošnjem letu. Čedalje bolj jasno mi je, da sem se vsa ta leta ukvarjala z malenkostmi in preveč komplicirala. To, da je življenje mnogo bolj preprosto kot si mi mislimo, je dejansko resnica. Čeprav to včasih zelo težko sprejmem – navsezadnje sem obsedena z nadzorom, urniki in odkljukanimi obveznostmi. Živim v iluziji, da bom tako svoje življenje lahko spravila v red. Pri tem me tolaži dejstvo, da so marsikateri psihoterapevti prepričani, da je takšno obnašanje lahko tudi pozitivno. Louise Hay  na primer pravi, da je z našim mentalnim zdravjem enako kot s pospravljanjem hiše: ni važno kje začneš pospravljati, na koncu je učinek enak – celotna hiša je pospravljena. Jaz sem se odločila, da začnem s pospravljanjem sobe – nekako bom že napredovala do tega, da bom začela pospravljati še zaprašene kote svoje zavesti in podzavesti. Začneš tam, kjer je najbolj enostavno in počasi napreduješ naprej, kajne? Žal moram reči, da je brisanje prahu veliko lažje kot pa brisanje bolnih vzorcev obnašanja s svojih možganih. Zakaj za takšne stvari ne obstaja sesalec? Bilo bi veliko enostavneje. Mogoče nekoč v letu 2545. 

Kakorkoli že, odločila sem se, da bom sprejela to svojo obsedenost kot pozitivno in jo skušala zmanjšati na normalno stopnjo nadzora. Sicer ne vem, kako bom to storila, ampak saj imam celo leto še pred seboj, da se naučim.

Za trenutek bom spregledala vse negativne strani svoje obsedenosti z redom in nadzorom. Vse stvari imajo tudi pozitivno stran, mar ne? Recimo, načrtovanje urnika za učenje za izpitno obdobje mi je pomagalo, da sem vse izpite naredila v prvem poskusu. Tako sem lahko uživala v treh mesecih počitnic in delala preko študentskega servisa. Bila sem tako pridna, da sem prava brucka postala šele pri zadnjem izpitu v zadnjem letniku. Takrat sem prvič doživela šok, ko se moje načrtovanje učenja ni izplačalo. Moj profesor se je odločil, da bo zastavil takšen test, da ga vsaj polovica študentov ne bo mogla narediti. Prvič se je naredilo, da sem oddala prazen list papirja in po prvih petih minutah zapustila predavalnico. Bila sem tako jezna na profesorja in sama nase, da mi ni uspelo. Pritožiti pa se nisem mogla nikamor, ker je bil profesor hkrati tudi dekan fakultete. Naravnost fantastično. Najbolj smešno pa pri vsem tem pa je, da, ne glede na to, kolikokrat doživim podobne situacije, sem vedno presenečena. Nadzor nad svojim življenjem je sicer možen, vendar ni popoln. Ne morem nadzorovati vseh okoliščin ali oseb v svojem življenju. Lahko te preseneti dež sredi mesta, ko je bilo napovedano sonce in ti posledično nimaš dežnika. Seveda bom takrat na sebi imela premočljive čevlje in bom cmokala po pločniku kot raca v lužah. Žal ne nosim s seboj rezervnih nogavic, čeprav se mi včasih zdi, da bi jih morala.

Lahko te preseneti tvoje lastno telo, ki se upira normalnemu menstrualnemu ciklusu in čakaš celih 40 dni, da pride Teta s Kravaca. Vmes pa prosiš, ne, bolj rotiš, da nisi slučajno zanosila. Včasih se mi to dogaja en mesec za drugim. Takrat samo majem z glavo in v mislih karam svoje jajčnike – le kaj sem jim storila, da so se zarotili proti meni? Savina Atai bi rekla, da v mojem hormonskem sistemu nekaj ne štima. Prav res. Le kako bi lahko, če po določenem času ni menstruacije, kar ti posledično dvigne kortizol (stresni hormon) do višav in postavi nevidne blokade v telesu? Takrat se šele začne prava vojna – tista nevidna vojna v telesu, ki jo jaz sploh ne zaznam. Ena stran hormonov se prereka z drugo. Ena bi rada prebila zid, ki sem ga jaz ustvarila s stresom, druga bi ga rada obdržala na mestu. Ko končno zmaga prava stran, pride olajšanje. Čeprav v obliki močnih krčev in hudega glavobola. 

Kakorkoli že, potrebno bo narediti spremembo. Obdržala bom nekaj seznamov, urnikov in kvadratkov za kljukice. Prečrtala pa bom vse ostale nepotrebne malenkosti. Navsezadnje, če bi bilo življenje tako predvidljivo kot si želi moj bolan um, nebi bilo zanimivo. Niti pol tako zabavno in smešno.

Tako sem se odločila, da naredim (vsaj upam) še zadnji bolj obširni seznam. Ampak to ne bo seznam obveznosti, pač pa seznam vsega, kar sem se naučila in izkusila v tem letu. Samo za v opomin in spodbudo, da bo naslednje leto še boljše.

1. Nobena dieta ne pomaga, če je ne uvedeš v svoje življenje s pravim namenom. Dva tedenska shujševalna/razstrupljevalna kura je recimo en takšen primer. Od nje dobiš samo veliko slabo volje, številka na tehtnici pa se ne spremeni ne glede na to, kolikokrat stopiš nanjo. 

2.   Neposlušnost glede zdravega prehranjevanja se prav tako ne izplača. Ne, v resnici ne poznaš svojega telesa tako zelo dobro. Ne, v resnici ne veš, kaj bi rad – čokolada ni vedno zdravilo za vse. Vsakoletno ponavljanje takšnih obsesij te pripelje do hudih bolečin v trebuhu in več urnega ležanja v postelji. Ne čakaj tako dolgo, da te takšne bolečine pripeljejo do urgence. Ali do poslušanja pridig, da vseh maščob pač ne morem izločiti ne iz svoje diete ne, iz svojega telesa. Razen, če uživam v pridelovanju majhnih kamenčkov v žolčniku.

3.  Mazohistična naravnanost se prav tako ne izplača in kaže še na večjo nezrelost. Privede te do takšnega položaja, da se moraš (zdaj po zdravnikovih priporočilih) držati stroge diete. In ne, nič več sladkega, slanega, surovega ali pretirano mastnega vse dokler ti ne odstranijo cel kamnolom v trebuhu. 

4.  Načrtovanje in nadzor se vedno NE obrestuje. Ne čakaj vedno na to, da te dohiti bolezen, da bi razmislila o vseh stvareh, ki bi jih lahko počela, pa jih kar naenkrat ne smeš. Torej popusti, pojdi na jadranje z neznanci in se ne oziraj na šokiran obraz svojega partnerja. Saj bo prav tako užival na morju kot ti. 

5.   Spontanost in sproščenost VEDNO prinaša najboljša doživetja in izkušnje:

a)       Nepozabno jadranje

-    z ljudmi, ki so deset ali več let starejši od tebe in na tvojo ogorčenost nesejo več alkohola kot si ga ti v celi srednji šoli.

-   ti omogoča premagovanje lastnih strahov: npr. skok v 60 m globoko vodo (čeprav ob držanju za lestev jadrnice moliš, da te v nogo ne ugrizne morski pes), neobremenjeno plavanje v samotnih zalivih (ko ob ribarjenju spoznaš, da se ribe in ostale morske živali bolj izogibajo tebi kot pa ti njim).

-  ti omogoča, da spoznavaš morski svet kot majhen otrok: npr. ko prvič vidiš plankton v mesečini, prvič držiš v rokah majhnega ježka (potem, ko končno premagaš strah in skočiš v vodo polno podobnih živalskih bodic) in morsko zvezdo (žgičkajo!).

-   ti omogoča premagati morsko bolezen: Prvi dan jadranja si ob premetavanju v vse smeri in močnem vetru želiš, da bi bil lahko doma v topli postelji in brez vsebine želodca v grlu. Drugi dan je že bolje. Do konca tedna se že navadiš. Pa alkohol tudi pomaga.

-   prinaša boljše stranske učinke kot alkoholna omamljenost: Ko stopiš na trdna tla, se center za ravnotežje pobira še ves teden. Takrat imaš vsaj opravičljiv razlog za vrtoglavice, majanje v vse strani in zaletavanje v vsakega človeka. Če imaš poškodovane bobniče v ušesu, je učinek še veliko boljši.

-   ti omogoča naučiti se sprejemati življenje takšno kot je - preprosto in nekomplicirano: Povsem naravno je, da cel teden ne boš srečal glavnika, tako ali tako bo veter opravil svoje. Nič ni lepšega kot umivanje v morski vodi – tako vsaj dobiš dovolj veliko dozo soli za zadrževanje tekočine v telesu. Alkohol namreč povzroča dehidracijo. Najlepše izmed vsega pa je, ko se namiliš na palubi in skočiš v sladkovodno jezero in ob tem pomahaš še labodom, ki so čisto slučajno priplavali mimo tebe.

-    ti omogoči, da se ti uresničijo skrite želje: Na zadnji dan te, preden pripluješ v marino, lahko pridejo pozdraviti delfini. Na žalost trenutka ne moreš vedno ujeti v foto objektiv, ampak ali ni bolj pomembno, da ga v svoj spomin?

b)  Nepozaben koncert One republic, ko premagaš razsodnost lastnih možganov ter jih prepričaš, da vstopnica za koncert ni predraga. Tako ali tako se denar obrača. Je res važno, kam gre?

c)  Nepozabno poletje – ko se nehaš obremenjevati s tem, kako si boš vse lahko privoščil. Ne pozabi, da imaš ob sebi prijatelje, ki imajo vikende na morju in da je včasih dovolj, da prineseš kaj za pod zob. Brez nas nebi vase sprejeli nič razen tekočine. 

6.   Navezuj stike z drugimi ljudmi in ne pozabi na svoje sorodnike – ne samo, da to koristi tvojemu socialnemu življenju, ampak ti tudi odpre priložnosti za službo.

7.  Izogibaj se opravljanju in kritiziranju – to samo kvari tvojo podobo, pa tudi tvoj karakter. Nočeš postati zagrenjena od zavisti in iskanja napak pri drugih ljudeh, kajne? Nasmeh na obraz in zamaške v ušesa – vseh neumnosti pač ni potrebno poslušati. Ljudje imajo pravico do svojega mnenja. Imajo pa tudi pravico, da živijo svoje življenje tako, kot si želijo.

8.   Naredi odmik od domačih, kadar uničujejo tvoj notranji mir. Sprejeti moraš, da moraš najprej poskrbeti zase in se šele nato ukvarjati s problemi ostalih družinskih članov. Nebi rada, da bi spet zbolela od nepotrebnega stresa, kajne? Torej ostani iskrena do sebe, povej, kar čutiš in se ne oziraj na odzive svojih bližnjih. Sprva ne bodo razumeli, sčasoma pa bodo sprejeli, da si samo naredila nekaj, kar je bilo dobro zate. Nazadnje se ti bodo še opravičili za svoje nesprejemljivo obnašanje.

9.   Potrebno je veliko dela na sebi – tako fizično kot psihično. Saj veš, predelovanje bolnih in škodljivih vzorcev obnašanja, meditacija, redna telovadba in podobno. Ko se osredotočiš nase in na svoje zdravje, postaneš bolj zadovoljen sam s seboj. Torej vzemi v roko kakšno knjigo o pozitivnih afirmacijah, napadi svojo podzavest in jo prisili k spremembam. Nič ni lepšega kot prebuditi se z nasmehom na obrazu in ugotoviti, da si srečen samo zato, ker si živ.

10. Sprejmi, da določeni ljudje v tvojem življenju pridejo in odidejo. Čeprav jih je težko spustiti s svojega življenja. Kdor se preveč oklepa ljudi okoli sebe, pozablja nase in povzroči, da ga strah pred izgubo in osamljenostjo povsem uniči.

11. Občutek sreče in zadovoljstva si lahko ustvariš samo ti sama. Ne, pri tem ne pomaga velika škatla čokoladnih piškotov ali klicanje svojih prijateljev, da podpirajo tvoje samosmiljenje. Dvigni glavo, ne bodi žalostna in pojdi na sprehod. Riši, piši zgodbe, nauči se novih kulinaričnih specialitet – čeprav bo to mogoče samo peka kruha. In ne, sploh ni tako težko kot izgleda. 

12. Bodi dosledna in disciplinirana. Ko se odločiš določeno stvar narediti, jo izpelji do konca. Tako ne boš imela kup nedokončanih slik, na pol napisanih zgodb in dolg seznam neuresničenih želja.

13.  Bodi prijazna do sebe in ne obtožuj se za vsako malenkost – življenje ima polno ovinkov. In ne pojavijo se vedno zato, ker smo mi česa krivi. Tam so samo zato, da za trenutek zmanjšamo hitrost in ocenimo situacijo, v kateri smo se znašli. Ko prideš do spoznanja, zakaj zavijaš v določeno smer, se z novimi izkušnjami podaš naprej. Saj veš, življenje je samo en neskončen krog učenja. 

14.  Vzemi si čas za svojo družino in prijatelje – ne samo, da so dobra družba in te do onemoglosti nasmejejo, ampak se od njih tudi ogromno naučiš. Najboljše pri vsem tem pa je, da te najbolj osrečujejo takrat, ko ti osrečuješ njih.

15.  Razmisli o svojih željah in ciljih – tako ali tako ne bo nič, kar narediš v skladu s pričakovanji in željami ostalih. Zakaj bi se torej trudila jim ugoditi? Ostani samosvoja, drugačna in enkrat za spremembo izpolni svoja pričakovanja do sebe! Občutek je osvobajajoč!

16.  Priznaj si že enkrat, da Višja sila obstaja. V življenju si že doživela dovolj stvari, da veš, da te nekdo vedno spremlja in čuva. Torej prepusti nekaj nadzora tudi njej, pa bo tvoje življenje veliko lepše. 

17.   Neguj otroka v sebi – Ja, to pomeni, da še vedno lahko kupuješ kinder jajčke in zbiraš igračke (Pa čeprav samo zato, ker jih v otroštvu nisi mogla. In ne, ne izgovarjaj se, da to delaš za svojo nečakinjo – že tako ali tako ima dovolj igrač.) Ja, to pomeni, da lahko še naprej poješ v avtu navkljub vprašujočim pogledom ostalih sovoznikov pred semaforjem. Kdo pa je lahko povsem neodziven, ko sliši komad Robina Schulza Sun goes down?!

18.   Nauči se nečesa novega:

a)  Npr. naučiti se kvačkati ima več prednosti: treniraš svojo potrpežljivost vsakič, ko ti uidejo zanke; pa tudi svojo umirjenost. Takrat sta pomembna samo tvoja mirna roka, kvačka in nit. Kdo ima čas razmišljati o čem drugem, če je pa potrebno šteti zanke?

b)  Pojdi na delavnice Savine Atai. Nič ni lepšega kot preživeti dan v družbi žensk, ki znajo skrbeti zase. Za naslednje leto pa zberi dovolj denarja, da si boš lahko privoščila Šolo superživil. Obsedenost s hrano lahko preusmeriš v zdrav življenjski slog.

19.  Sprejmi nove izzive in nehaj se prerekati sama s seboj, da nečesa ne zmoreš. Dokler ne poskusiš, ne veš. Tako lahko ugotoviš, da dejansko uživaš v vodenju in načrtovanju mladinskega tabora. Sploh ko spoznaš, kako so otroci in sodelavci uživali v tvoji družbi.

20.   V naslednjem letu se drži naslednjih pravil:

Ljubi do onemoglosti. Najprej samo sebe in svoje življenje, nato še vse ostalo.

Ne vdaj se občutkom strahu – vse lahko narediš, če se tako odločiš.

Smej se – resnično drži, da je smeh pol zdravja. Obstaja pozitiven hormon in negativen (stresni) hormon. Prvi ti ohranja zdravje, drugi ti ga uničuje. Mislim, da si v letošnjem letu imela dovolj zdravnikov in bolnice za nekaj časa.

Okleni se svoje Višje sile – ta te vedno sreča na pol poti, če ji znaš prepuščati svoje življenje. Torej, pol naredi ti, pol bo pa ona.

Trgovski centri in druga javna mesta - bolj središče norcev kot kaj drugega!

Naravnost sovražim javna mesta in velike trgovske centre. Iz enega samega razloga  - tam je zame neskončno možnosti, da pride do kakšnega neljubega pripetljaja. Ali se popolnoma osmešim ali se razjezim nad nekom, ki je spet naredil vrsto na blagajni ali pa me s tira spravijo hormonsko neobrzdani najstniki. Tolaži me dejstvo, da nisem edina, ki se ji to dogaja. Verjamem, da ste bili tudi sami v podobnih situacijah. Prav tako tudi verjamem, da je nekatere pripetljaje bolje zadržati zase – so pač določeni trenutki v življenju, ki jih ne boš delil niti z vnuki, da bi se smejali vašim mladostniškim neumnostim. Niti pod razno se jih nebi želeli spominjati. Ampak naši možgani imajo sprevrženo naravo – zelo radi shranjujejo dogodke v naših življenjih, ki so bili naravnost ''zavtlapogreznit neznosni''. Priznam, takšnih trenutkov je bilo v mojem življenju več kot vseh ostalih. Ampak ker sem se zavezala k pisanju, pomeni, da ne morem ostati tiho. No ja, resnici na ljubo, se niti ni tako težko pritoževati nad vsem tem. 

V petek sem odšla v kino s svojo boljšo polovico, mojo sestro in njenim fantom. In seveda, ker sestrin fant ni gledal prvih dveh delov Igre lakote, sem se bila primorana strinjati, da gremo skupaj pogledati film Butec in butec 2. Že prvi del je bil komaj znosen. Zato tudi nisem pričakovala, da bom ob njegovem nadaljevanju doživela vsebinski presežek - sploh ko sem videla, kako Lloyd vleče kateter iz mehurja svojega prijatelja. Takrat sem se sprijaznila, da me čaka eno uro in pol odkimavanja z glavo in nepotrebnega razmišljanja o tem, kateri sprevrženi um je ustvaril takšno neokusno neumnost. In ljudje se temu smejejo. Priznam, ko sem prvi del gledala prvič kot otrok, je bil smešen.  Ampak ko ga z bratom pogledaš vsakokrat, ko mu je bilo dolgčas, ti začne Lloyd presedati s svojo razmršeno frizuro in Harry s svojimi seksualno nindžastimi fantazijami. Po stopetdesetem gledanju prvega dela ti gre že na bruhanje in ja, raje ugasneš televizor kot pa spet gledaš prizor, kako se nalivata s kečapom in gorčico. No, da ne zaidem pregloboko … (saj se boste navadili na moje vmesne drame, če ne, pa raje ne berite več naprej) … ob vsem tem ''navdušenju'' sem ob čakanju na film prišla še do enega spoznanja.  Očitno sem magnet za takšne butce, kot sta Lloyd in Harry. Dokaz: Z sestro sva se povzpeli po tekočih stopnicah proti kinodvorani, še vedno v globokem pogovoru o koncertu One republic (ne, še vedno nisva preboleli), ko me nek fant, ki je bil na nasprotni strani tekočih stopnic nesramno poboža po moji roki, ki je slonela na ograji. Vendar ta dotik ni bil čisto slučajno nedolžen. Bil je nameren in kar preveč intimen. Z dlanjo je spolzel po moji in segel pod rokav. Ozrla sem proti njemu, in seveda, zaradi svojih počasnih refleksov nezmožna odmakniti roke stran od njega. Ogorčena kot sem bila, mi uspe šele po petih minutah tiho izdaviti ''Kaj ti ni jasno?''. Neznanec se samo opolzko nasmehne medtem ko ga tekoče stopnice peljejo navzdol, mene pa navzgor v prvo nadstropje. Sestra mi je kasneje povedala, da se ničesar ni slišalo z mojih ust in da sem si najbrž samo umišljala svoj glasen izpad. Verjemite, bila je z menoj že v veliko neprijetnih situacijah, da ve, da to dejansko počnem. Ne sprašujte me po mojem mentalnem zdravju in tem, zakaj takšnih situacij ne znam predelati v resničnem svetu, še sama ne vem odgovora na to. Dejstvo pa je, da bi se v kakšni drugi situaciji resnično tako ravnala. Vendar ne v tej. Vseeno več od prepira z njo o tem, da sem bila zmožna nekega pametnega odziva, nisem dosegla. 

Ko se veseliš obiska kina in svojega najljubšega filma (Igre lakote: Upor, 1. del). Pa na koncu pristaneš v kinodvorani v zadnji vrsti za crkljanje in gledaš Butec in butec 2 - ob tem pa analiziraš, zakaj se norci lepijo nate kot muha na pokvarjeno govejo meso. Ko ti že uspe malo pozabiti na neprijetne občutke, se spet priplazijo na površje ravno v trenutku, ko Harry prepričuje Lloyda, da ni zaljubljen v njegovo hčerko in jo ne namreva podreti. Vesolje ima sprevržen smisel za humor.

Mogoče se res ne sliši nič takega, ampak če bi me poznali, bi vedeli, da takšnih telesnih stikov s tujci na javnih mestih sploh ne prenašam. Prvič: Ali mi piše na čelu ''Tukaj sem, lahko se me dotakneš?'' Ali še bolje: ''Ogovori me in mi povej kakšno opolzko stvar. Ne veš, kako uživam v tem. »Who's your daddy«, je meni najljubša.'' Nekje na sebi moram nositi kaj podobnega, drugače ne vem zakaj sem deležna takšnih neprijetnih srečanj s totalnimi bedaki. In ne vem, kaj mi želi sporočiti vesolje, ampak statistično gledano so v teh pripetljajih moški glavni izvajalci takšnih neokusnih neumnosti.

Drugič: Kdo ima kakršno koli pravico, da vstopi v tvoj osebni prostor? Halo, je kdo že slišal za pojem neverbalna komunikacija?! Če naredim VELIK ovinek mimo tebe in te gledam kot da si kužen, ti to da jasno vedeti, da NOČEM biti v tvoji bližini. V to skupino ljudi ne spadajo samo fantje, ki še niso uspeli prerasti pubertete/se niso še uspeli strezniti od prekomernega pitja alkohola, ampak vsak promotor kakršnega koli možnega produkta nekega podjetja. Na primer: Zakaj me mora vsakokrat ko pridem v Interspar ogovoriti kakšna študentka, ki promovira najnovejše leče neke optike?! Ja razumem, da sem najlažja možna tarča, ker nosim očala ampak oprostite – ne nosijo leč samo tisti, ki dejansko nosijo očala na javnih mestih. Naj bo še kdo drug žrtev nepotrebnega oglaševanja. Poleg tega pa sem jaz zrasla z očali, tako da so praktično moja tretja roka. In resnici na ljubo, sem preveč nerodna, da bi nosila leče. Na koncu bi pristala tako kot moja soseda, ki je prišla k mami na pomoč takoj, ko je prvikrat dala leče v oči – ihteča prosila, naj ji nekdo da leče ven, ker so se ji zataknile v očesu (Ja vem, nagravžno.). Resnično, včasih zaradi tega javnega nadlegovanja razmišljam, da sploh nebi šla ven z očali – četudi potem zamenjam lutke v trgovini za dejanske osebe in se jim potem opravičujem, ker sem se zaletela v njih. 

Zakaj enostavno ne postavim meje in ljudem jasno povem svoje mnenje, se sprašujete? Resnično, mislite, da še nisem o tem razmišljala? »Easy said than done«, če se vsak tvoj odziv lahko kosa s hitrostjo polža, ki mora prelesti še cel hektar njive do prve solate. Poleg tega, da ne znam biti nesramna in izredno rada poslušam, kar mi ima kdo za povedati. In tako se potem znajdem ali med brezdomcem, ki mi razlaga, da ne gre nikamor brez pištole ali pa med neznancem, ki me nadira, kako sem polna sama sebe, ker se mu niti predstaviti nočem. No, pa mi povejte, kako naj pridem iz tega začaranega kroga? Ni potem lažje, da vklopim svoj radar za nadlegovalce, se izognem vsaki možni polici v trgovini, kjer bi me ustavili in delam ovinke med ljudmi, da se ''pomotoma'' ne zaletim v totalnega norca? Vem, da zganjam popolno histerijo, vendar morate priznati, da je takšnih primerov na ulicah vedno več. In jaz, zmešana kot sem že, resnično ne najdem niti ene ulice ali trgovskega centra, kjer bi se res lahko počutila varno v svoji koži. 

Takšno je razmišljanje moških nadlegovalcev glede neverbalne komunikacije (http://endlessorigami.com/wp-content/uploads/2013/11/2011-09-02-nonverbal_communication.png).

Tisto, kar mi prav tako dvigne pritisk pa so vrste na blagajnah. Pa ne vrste same po sebi, čeprav se vijejo kot kače od blagajne vse do oddelka za kruh (Hm, ko bolje pomislim, je to lahko dobra marketinška poteza. Kako nebi mogla biti, ko pa se potem znajdem med policami za posodo in prepričujem fanta, da morava kupiti še en par skodelic. Da ne govorim v kakšno hipo padem, ko zagledam kinder jajček!). Ne. Najhujše so tiste vrste, ko imaš pred seboj v vrsti stranko, ki ima zelo slab dan. Saj poznate takšne. To so tiste, ki težijo na blagajni za vsak pasji kakec. Ampak kolikor so že zatežene, morate priznati, da si takšni ljudje zaslužijo posebno priznanje za svojo noro samozavest – četudi je to mogoče vpis na seznam na črno listo obiskovalcev. Pustimo dejstvo, da takšno obnašanje izhaja iz nerazložljive potrebe po pozornosti in se samo za trenutek zamislite. Mislim, kako nebi mogli čestitati nekemu moškemu, ki se sredi jutranjega kaosa na cesti odloči, da se bo gol sprehodil po ljubljanskih ulicah? Jaz se ignoriram že zjutraj v ogledalu, kaj šele, da bi se razkazovala pred ostalimi. In vse pohvale strankam, za katerimi stojimo pred blagajno že pol ure, medtem ko se ona prepira s trgovko o računu ali nekem izdelku. Občudujem njihovo neverjetno ignoranco. Da so lahko hladni kot špricar, kljub temu da delajo vrsto za seboj, trgovko še bolj živčno in zadnjega v vrsti tako besnega, da bi prvega najraje ''zblanširal'' na mestu. In če si potem drzneš še sam kaj pripomniti, se njegov ego še bolj zraste in igra vlogo žrtve: Vidite, kako nesposobne ljudi imamo za blagajno? To se sploh nebi zgodilo, če nebi bilo tega ali onega!'' Raje si prihraniš še pol ure pritoževanja, ker se ti po dolgem dnevu v službi resnično mudi domov potešiti volčjo lakoto. Ampak vseeno jih ne odneseš brez posledic – ko se končno zatežena stranka odloči, da bo sprostila vrsto, svojo frustracijo in gnev nad tabo sprosti trgovka za blagajno. Takrat si samo želim, da nebi bankovca za 50 evrov pretrgala na pol, ker (spet) nimam drobiža.

Resnično, vsakokrat ko pridem iz nakupovalnih centrov, si obljubim, da naslednjič ne bom ostajala v njih dlje, kot bo potrebno. Ampak na žalost se temu ne morem izogniti, ker fant med vikendi ne more brez svoje najljubše kave. Saj ne da mu zamerim. Če bi jo lahko pila tudi jaz, bi bila veliko boljše volje. Tako pa se potem samo pritožujem nad orientacijsko nesposobnimi nakupovalci, ki se vame zabijejo VSAKOKRAT ko zavijejo proti eni ali drugi polici. Resnično, sem nevidna? Ampak dobro, globoko vdihnemo in se nasmejemo človeški nerodnosti - in se ob prvi priložnosti namenoma zabijemo v drugo osebo, samo da jim dokažemo, da se lahko oni enkrat za spremembo umaknejo nam. Kaj? Kot da tega ni še nihče naredil. 

Prihaja veseli december. Em, resno, kdo se je spomnil te neumnosti? Od kdaj je čakanje v vrsti tako osrečujoče? Ne, ne uživam, ko v mojo zadnjico porivajo svoje prepolne vozičke. Ne, ne uživam, ko si stranka pred menoj ogleduje moj nakup in vzame moj šampon na pultu ter sprašuje trgovko, kje jo lahko dobi tudi ona. Em, ali me hecate? In ne, sploh se mi ne reži do ušes, ko se pred menoj dere otrok, ker spet ne bo dobil čokolade. Oprosti, tudi jaz je ne bom, pa zato ne bo konec sveta! Vsaj upam.

Vidite, vsi se spremenimo v navadne neandretalce, ko pridemo v trgovino. Nekdo kriči, drugi te vleče, tretji te porine med trgovske police ali v stojalo z izdelki s skoraj pretečenim rokom. Da ne govorim, kaj ljudje počnejo v vrstah z vozički - temu se lahko reče totalna spolna zloraba!! Če se malo bolje pogledamo, ne rabimo hoditi daleč, da bi našli ustrezne kandidate za psihiatrično terapijo. V trgovskih centrih imaš vse - histerike, alkoholike, agresivne nakupovalce, besneče stranke pred blagajno s previsokim pritiskom,  pretepače pred lokali, ljudi s pretirano potrebo po pozornosti, tatove, moške nadlegovalce in skupino neobvladajočih najstnikov. Kam jih bomo zvrstili? V mehko sobico, poboljševalnico ali vrtec? Pa vesel december tudi vam!!

Nenavadno, ampak želje se ti lahko uresničijo

Za menoj je čudovita nedelja. Bil je eden tistih dni, ki ti spravi en velik otročji nasmešek na obraz vsakič, ko se spomniš nanj. Zakaj ne more biti vsak dan takšen? V resnici je lahko…

Pred leti, ko sem prvič slišala skupino One republic in njihovo pesem Apologize, sem se takoj zaljubila v besedilo in melodijo. In ko je prišel njihov prvi album, sva si s sestro obljubili, da bova šla na njihov koncert, takoj ko bo to mogoče. In minila so leta, postali so slavni, njihove pesmi navdih mnogim, priredbe njihovih največjih uspešnic so se začele prepevati na vseh možnih glasbenih šovih. V meni pa je bil tisti vzvišen ljubosumen občutek češ, ''Jaz sem bila med prvimi, ki sem se zaljubila v njih. In zdaj se ti razglašaš za ''biggest fana?!''. Seveda, sem bila daleč od tega, da bi znala vsa njihova besedila na pamet. Ampak ni bila poanta v tem. Težko namreč najdem kakšno skupino, katerih besedila bi me tako nagovorila kot njihova. Melodije so bile samo češnja na vrhu velike sladoledne kupe. Mogoče se sliši vse skupaj smešno, ampak sem prepričana, da nisem edina, ki tako razmišlja, vsakič, ko radio postaje oznanijo najbolj sveže hite, in si rečeš ''pha, jaz sem jo že slišala pred meseci''. Seveda, le kaj to pove o meni? To, da preživim vsaj dve ure na dan na you tube-u sigurno ne. Definitivno ne.

Seveda sem kupila karto za koncert še isti dan, ko so prišle ven. Aprila, čeprav je bil koncert napovedan šele novembra. In seveda sem bila samovšečna zadnje par dni pred koncertom, ko so ostali obupno iskali še zadnje sedeže ali stojišča. Logično, da bi jih morali kupiti že prej, ali ne? No ja, vsaj takšnim norcem, kot sem jaz, se to zdi čisto smiselno in edino logično.

Ko pa je končno prišel tisti novembrski dan, nisem občutila prav nobenega posebnega navdušenja. Ja, na koncert grem, pa kaj potem? Dopoldne sem se zamotila z mislimi o zdravem življenju, ko sem poslušala predavanje Savine Atai na sejmu Narava in zdravje, posledično pa prebila čas po stojnicah s superživili, zeliščnih bio čajev in drugih terapevtsko bioloških čarovnij. Človek bi težko razmišljal o čem drugem, ko te obkroža množica stojnic in vsaka s prstom kaže nate, da je tukaj ali tam nekaj, kar rabiš in je super nujno, da začneš uporabljati. Seveda težko rečem ne, kadar gre za moje zdravje. Pa vsiljivim prodajalcem na stojnicah tudi. In kot bi mignil je bilo kosilo mimo, moja sestra, ki je ujela zadnji vlak glede nakupa kart, pa je prišla s svojim fantom k meni in skupaj smo se odpravili v Stožice.

Ko smo prispeli, sva z sestro že otroško skakljali proti športni dvorani in se veselili naslednjih par uric. Takoj sem pozabila, da sem bila pred slabimi tremi tedni operirana in mi manjka žolčnik, notranji šivi pa še niso zaceljeni. Navdušenje me je premagalo.

Na žalost sva bili s sestro na različnih tribunah, jaz na eni strani odra s svojim dragim, ona s svojim na nasprotni. Pomahali sva si preden so se zaslišali udarni basi predskupine Kongos in jaz sem takoj obžalovala, da nisem s seboj prinesla zamaškov za ušesa. Pa ne, da predskupina ni bila dobra – bila je odlična. Le moji ubogi prepokani bobniči so kričali, da mogoče ne bom preživela tega večera. Odločila sem se, da jih ignoriram in šele pri zadnji skladbi predskupine ugotovila, da jo dejansko poznam. Hja, kratkočasenje na you tube-u se je končno izplačalo. Čeprav je bilo malo čudno, da sem navdušenje nad njimi (beri kričanje) pokazala šele, ko so skorajda odhajali z odra.

Seveda je bilo moje veselje za več milijonov oktav višje, ko je na oder prišel One republic. Takrat pa sem si končno priznala, da najbrž ne spadam v skupino najbolj psihično uravnovešenih ljudi. Tudi dejstvo, da imam blond lase, me ni rešilo pred presenečenimi pogledi ostalih poslušalcev zraven mene. Moj fant se je najbrž delal, da me ne pozna, ker je večina koncerta presedel. Ampak najbolj zabavno mi je bilo pa dejstvo, da mi je bilo zares vseeno. To pa se pri meni ne zgodi vsak dan. In sem se prepustila ter enostavno uživala. V preglasnem bobnenju basov, v čudovitem vokalu pevca Ryana, vzhičena nad spretnimi prsti njegove ekipe, ki so igrali na instrumente. Nad lučmi in množico ljudi, ki je skupaj z mano občudovala oder, energijo celotne skupine in s telefoni osvetljevala celotno dvorano medtem ko so le-ti skušali ujeti drobce spominov na ta večer.   

To, da se je vsem utrgalo, ko je nekdo vrgel zastavo v pevca, on pa jo je obesil na svoj mikrofon, ni treba posebej poudarjati. Še malo bolj pa ob dejstvu, ko nas je pohvalil, da je to najboljši koncert cele turneje. Upam, da to ne reče na vsakem koncertu. Ker sem se res potrudila, da bi bili najboljše možno občinstvo. Res, lahko preverite moje glasilke (slika: https://pbs.twimg.com/media/B2g-fKvCQAAN2Nc.jpg:large).

In potem je prišel tisti trenutek, ko je Ryan sredi množice na majhnem odru na klavir zaigral Apologize. In skoraj bi zajokala. Z očmi sem ošvrknila tribuno nasproti mene in iskala sestrino podobo v množici obrazov. Spraševala sem se, ali tudi ona v tem trenutku čuti isto kot jaz. Ali je tudi ona tako obnemela od sreče kot sem jaz v tistem trenutku, ko sem se spomnila na tisti trenutek, ko sva si obljubili, da bova šli na njihov koncert. In udarilo me je. Tukaj sem, gledam naravnost v njih, gledam kako Ryan jemlje telefone oboževalcev in se snema, skače po odru in se dotika rok vzhičenih najstnic – še sam je prevzet na glasno množico. Želja se mi je izpolnila. Resnično se mi je izpolnila. Pljuča so se mi zatresla od nenadzorovanega smeha in čez obraz se mi je narisal tako širok nasmešek, da so me lica že bolela. In pomislila sem, če je to sreča, naj prosim traja za vedno.

Čudovit prizor na ''dream team top pop music machine'' bi jaz rekla (slika: http://mojpogled.net/wp-content/uploads/2014/10/OneRepublic-Ljubljana-1.jpg) .

In tako se je navdušenje stopnjevalo, z mojim čedalje bolj hripavim glasom, bolečim grlom in vročimi lici. Moj fant je že gledal na uro, kdaj bo konec koncerta – res ni to njemu najbolj priljubljena glasbena zvrst – medtem ko sem jaz skupaj z množico prosila skupino, naj še igra, naj ne gre iz odra. Usmilili so se nas še s tremi pesmimi, zaključili z še eno uspešnico Lose myself - jaz pa sem mislila, da me bo odneslo, ko je iz topov okoli odra skupaj z oglašujočim ritmom naenkrat butnil ognjemet okrasnega papirja.

Ko smo odhajali iz dvorane, sploh nisem bila pri sebi. Iskala sem sestro,  fantu pa govorila, kako neverjetno dobro je bilo. In vem, da sem se že ponavljala kot stara vinilna plošča, ampak enostavno nisem našla besed, da bi opisala svojo evforijo. Sedaj mi je bilo popolnoma jasno, zakaj se njemu utrga kot da bi ušel iz psihiatrične ustanove vsakokrat, ko greva na kakšen večji koncert kakšnega slavnega DJ-a.

V vsej množici oboževalcev sem se komaj izmaknila novinarjem in snemalnim ekipam, da me nebi slučajno ustavili in spraševali, kakšen se mi je zdel koncert. Verjemite mi, da več kot ''em'' ali ''uf'' ali ''oh'' nebi spravili z mene. Ni treba, da cela Slovenija gleda prispevek na poročilih, kako jecljam pred kameram, takoj po objavljenih črnih kronikah in političnih cvetkah tistega dne. Bila bi kot uradna potrditev, da se slovenskemu narodu meša. Ne, res slaba reklama.

S sestro sva si izmenjali svoje vtise, obe prepričane, da ne greva zadnjič na njihov koncert in popolnoma zaznamovane s to izkušnjo. Naslednje jutro mi je napisala, da je tako zelo uživala, da je še sanjala koncert celo noč in da greva naslednje leto junija kar v Srbijo na njihov koncert. Ne bom se pritoževala, če pride do tega. Da spet vidim celotno ekipo, ob tem pa se igram še turistko, ki ne zna srbohrvaščine? Super, ali je možno že kupiti vstopnice v predprodaji? (Ne še, sem preverila. Ampak v roku enega tedna pa že.)

Nov teden je pred mano, jaz pa imam občutek kot da moje srce poje in oči se mi svetijo od veselja. Počutim se, kot da bi lahko premikala gore. Ja vem, kako trapasto se sliši. Skoraj preveč poetično.

Uresničila se mi je želja! Končno sem se zavedala, kaj to pomeni. Ne samo da me včasih vesolje posluša in usliši, ampak če si res močno želiš tako ali tako nima izbire, da bi se izšlo kakorkoli drugače kot bi ti hotel. In naj bo želja še tako majhna in skromna, ko se zgodi, si presrečen. Obnemelo hvaležen in si želiš, da ta trenutek nebi nikoli minil. In tudi ko mine in čeprav si želiš, da bi ga lahko ponovil, je njegova čarobnost ravno v tem, da je neponovljiv spomin. Nič ga ne more vrniti. Niti nakup njihove majice ali plakata One republic, četudi si to želiš in na vse kremplje prepričuješ svojega fanta, da te spravi v kolono kričečih afnastih najstnic (Čeprav sem med zadnjo pesmijo vseeno v zraku ujela nekaj okrasnega papirja, za vsak primer, seveda.). Tisto, kar dobiš, je zapečateno v srcu. Kot prva simpatija.

Zdaj pa je nastopil nov teden in čakajo me novi izzivi. Ta izkušnja me je naučila, da ni nič narobe, če si kaj želiš. Ker želje imajo moč, da te ženejo naprej in ko si enkrat na cilju, si hvaležen za pot, za lekcije in dosežen cilj. Četudi pomeni, da te zjutraj pričaka lažji glavobol in boleče grlo. Pa ne zaradi alkohola, se razume. Kdo ima čas sploh kaj piti medtem ko skačeš v zrak in brzdaš svoje roke, da nebi komu prisolile zaušnice? 

Življenje je res lahko lepo, ko se nehaš obremenjevati z okolico, ko enostavno spustiš breme zahtev bližnjih in družbe in enostavno začneš poslušati sebe. Oziroma začne Vesolje poslušati tebe. Po takem večeru, ko sem ga doživela včeraj, kako nebi mogla v to verjeti? In uganite kaj, uspela sem ga preživeti brez zamaškov za ušesa, pa tudi šivi od operacije so ostali celi. Vsaj mislim.